Sicer pa tudi ni bil moj, ampak na sosednji parceli. Potem sem poglobil dvorišče, da bi ga kar se le da izravnal. Šlo je za poglobitev okoli enega metra in temelji mejnega suhozida so se znašli »na suhem«. Še vedno so bili na siromašni zemlji in kot sem kasneje videl tudi na lapornati podlagi. Videti pa je bilo – tudi že prej – nagibanje suhozida, torej sem moral nekaj narediti. Večji lastniki sosednje parcele so soglašali, da opravim prenovo zida.
Povprašal sem suhozidne mojstre koliko bi prišla popolna prezidava. Cena je bila 150 EUR na m2. Potem sem začel premišljati. Kaj pa če bi ga samo obnovil in poskrbel za dobro temeljenje in to sam! Letošnje leto je bilo prav vodnato in so se šele v septembru poklopile vse zvezde za začetek del.
Pripravljal sem se skoraj tako kot Butalski kovač: »če bo ploščato, bo lopata, če bo pa špičasto, bodo pa vile«. Zato sem moral biti sam, da sem se sproti učil. Seveda sem imel znanja, pridobljena v okviru projekta REVITAS, vendar vedno ob pomoči nekoga. Kaj šteje vsa teorija, ko je treba poprijeti za delo in stvar narediti! NE ODLAŠAJTE, ČE IMATE KAKŠEN PODOBEN POSEL!
To je bil moj posel tega leta!
Zid je prosim visok tri metre in ne dovoljuje površnosti. V neki angleški literaturi sem bral priporočilo, da naj bo suhozid visok največ 1,5 metra. Ne vem, če je ta poznavalec kdaj gledal naše trinadstropne podeželske (Labor) ali še višje mestne hiše, ki so zgrajene iz kamenja in zemlje.
Nato je prišel Tomaž z bagrom; s kiblo je rinil zid do navpične pozicije, kjer se je le dalo. Prava klinična tenkočutna operacija, ki je trajala cel dan.
Potem sem moral zagotoviti temeljenje. Izkopal sem vzdolžen jarek in sekvenčno podkopal obstoječi zid 20 cm. Ben, to naprej upam, da Eda iz ZVKDS ne bo prebrala. Naredil sem betonsko peto v jarku širine okoli 40 cm, na katero sem polagal kamne in jih zadaj vezal z betonom, dokler nisem dosegel obstoječih temeljev zida. Na sliki obnovljenega zida se pri tleh vidi polička, ki štrli okoli 20 cm iz zida. Do tu sem podzidaval obstoječi zid. Se bojim, da bi bilo brez tega kaj narobe s statiko zida.
Naprej pa je šlo suhozidno. In kar nekaj dni. Pravi užitek; nimaš časa misliti na ničesar drugega, kot na to, kje položiti kamen in na katerega, kako vezati v vse smeri in kakšen je estetski izgled zida. Še žena me je pustila pri miru. Pozidal sem odprtino v zidu na desni strani, skoraj povsod prenovil najmanj pol metra zidnega vrha, ki ga je načel zob časa (izprana zemlja, nestabilni kamni), za električnim drogom sem moral prezidati še v večjo globino, da sem zid na tem mestu statično saniral. Pri gradnji sem bil počasen, nato opazno hitrejši.
Ja ravno za drogom so si nekdanji graditelji privoščili »coup de sable« - vertikalni rez skozi preveč plasti. Tega sedaj ne boste našli nikjer. Mi je pa zid povedal marsikaj o sebi: za njegovo gradnjo potrebujete »škajice« - kamniti drobir v notranjosti in zemljo za izravnavanje in delno podlaganje kamnov. Zid je debel 50 cm in dosledno grajen z dvema samostojnima licema (dvema vzporednima kamnitima zidoma), ki jih je treba seveda občasno vezati. Če ne bi imel materiala iz obstoječega zida, bi tenko piskal. Nihče pri gradnji ne pomisli na tanke škrlice (ploščati kamni), kamniti drobir večje velikosti za zapolnjevanje, celo na zidnem licu in kamenje različnih velikosti, ki morajo biti pri roki. Ob tako potrebnem raznovrstnem gradivu sem hvala bogu rabil le malo klesanja (predvsem odbijanje štrlin).
Poglejte prvotni zid in ta, dopolnjen. Izgled je – in mora biti – enak.
Vem tudi za napake. Največja je ta, da sem na začetku porabil kakšnega pol kubika finega peska – na desni strani zida. Morala bi biti zemlja – čista površnost. Potem gledam vsaki dan desni rob zida. Lepi robni kamni ki pravilno sedajo drug na drugega in vežejo v notranjost in po dolžini. Toda kaj ko opazovalec takoj opazi, da navpičen rob malo potuje sem in tja. Kaj nisem mogel postaviti deske ob robu in s tako dobrimi kamni izdelati čiste vertikale?
Vrh zida sem pokril s škriljami, da bi voda ne izpirala notranjosti.
NAJ VAS GRADI DOBER ZID.
In kako se lotevate vaših suhozidov. Ta pozna jesen je kot nalašč za kakšen korak.
Še nisem zaključil. Zid je treba sedaj popolnjevati z vdelovanjem kamnov na mestih, kjer je prevelika reža. Toda za to je čas; zid se ne bo porušil, imel pa bo lepši estetski videz.
Vinko pisar
