Vasica Tuniši se nahaja na začetku ene od dolin, kjer izvira potok, ki se zajeda v mehko podlago fliša, ponikne ob prestopu na bujski kras in ko v dolini Mirne naleti na nepropustna tla spet priteče na dan in se zlije v reko Mirno. Zaselek tvori le nekaj kamnitih hiš, v katerih je še nekaj življenja. Nove hiše pa si iščejo prostor na robu zaselka. Čisto na začetku Tunišev stoji stara domačija, krita s škrlami, v kateri je prebival domačin Ecijo, dokler mu del hiše ni pogorel. Krajevna skupnost je del hiše po požaru uredila in Ecijo je spet lahko spal v svoji stari hiši. Možakar, ki se je tu rodil, se preživlja s sezonskim delom in nabiranjem sadežev, ki mu jih nudi narava. Rad popije kozarček ali dva in je vedno vesel družbe. "Tako živim preprosto in srečen sem." pravi.
Viktorijo Markežič se je vedno rad pošalil, da so bili njegovi predniki gospodje "Marchesi" in da so jim potem, ko se je eden od njegovih bogatih prednikov poročil z ubogo kmetico, spremenili priimek v Markežič. Družina je bila velika in za preživetje so se ukvarjali s kmetijo. Imeli so blago: junce, teleta, prašiče. Z boškarini so vozili drva in seno v Trst ter obalna mesta. Domačini pa so se ukvarjali tudi z obrtjo. Do nedavnega je vaščan Nacjo izdeloval male lesene samokolnice, ki so prava posebnost tukajšnjih krajev. Domačini vedo povedati, da je nedaleč od vasi stal grad, v katerem so imeli gospodarji veliko premoženja skritega globoko v zemlji. Ko so grad porušili, so na njegovem mestu zgradili cerkev, a zaklad je ostal globoko v zemlji. Cerkev so kasneje porušili Turki. Domačini so kamenje uporabili za gradnjo svojih hiš in na mestu, kjer je stala cerkev, so spet zaorali močni boškarini s svojimi plugi. Stari Viktorjo se še spominja, da so pri oranju dobili kovance in razno keramiko, a o zakladu ne duha ne sluha. V spomin na staro cerkev pa je leta 1998 Marjan Stepančič zgradil v vasi kapelico, posvečeno sv. Petru.
Naselje je tipično istrsko, z gručasto postavljenimi kamnitimi hišami, ograjenimi kortami in portoni. Nekatere strehe so še krite s škrlami. Na koncu vasi se grič prevesi v dolino in tukaj imajo vaščani svoje vrtove in polja. Stare češnje na poljih cvetijo pozno spomladi in vsako leto razveselijo vaščane. Prebivalci se še ukvarjajo s kmetijstvom.
Viktorijo je v svoji rani mladosti zasadil dve drevesi, dva kostanja, ki jima ni enakih v okolici. Mogočni krošnji se širita visoko v nebo. Oba sta sedemdesetletnika in vsako jesen obrodita obilico kostanjev. Viktorijo pravi, da so plodovi tako okusni, da vsako leto v jeseni privabljajo veliko število ljudi.
Od Tunišev nas neasfaltirana cesta odpelje še do Kljunov, ki so že na Hrvaškem. Včasih je ta vasica slovela po muzikantih, ki so hodili na plese in šagre po Tuniših, Reparcu, Pregari ... Danes pa nima več prebivalcev. Viktorjo je vedno rad obiskoval to vasico, kjer je imel prijatelje in so tam "hitli kašno briškolo". Iz Kljunov je bila tudi njegova mati in danes se čudi, da so prav tu naredili "konfin" - mejo med Slovenijo in Hrvaško, saj oboji govorijo isto narečje - po istrijansko.
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
