Celo domačini ne pomnijo, toda v Franciscejskem katastru – pred polnimi dvesto leti - se je zaselek imenoval še Kocjančiči. To je zelo pogost priimek v okolici in je izvor tega imena naselja mogoče lažje razumeti. Od najbližje vasi Hrvoji so Močunigi oddaljeni približno dva kilometra. Mimo zaselka teče manjši potok z imenom Valica, ki se kmalu izlije v nekoliko večjo Malinsko. Na južni strani Močunigov se dviga hrib Sovinjak, ki je v zadnjem času povsem porasel z gozdom. Starejši okoliški prebivalci pravijo, da v teh krajih ni bilo nikoli toliko gozda kot danes. Čas je tudi v tem delu Istre počasi prerasel polja in senožete. Ko je zaselek še živel, so se njegovi številni prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom, pa tudi z drugimi dejavnostmi, ki so vezani na podeželsko življenje.
Zadnji prebivalci Močunigov so bili Bembiči. Imeli so mlatilnico v kateri so mlatili žito za mnoge kmetije v okolici. Na posestvu je živelo takrat devet ljudi. Imeli so tudi hlapca. Ivan Bembič z ženo in štirimi otroci so bili zadnji potomci nekoč velike rodbine. V Italijo so se preselili leta 1971. Takrat so se Močunigi izpraznili.
Na osrednjem dvorišču v Močunigih danes sameva velik vodnjak (šterna), ki je svoje dni oskrboval to veliko posestvo z vedno svežo vodo. Tako kot v mnogih istrskih zaselkih seveda tudi v Močunigih ni manjkal puč.
Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991 2002 2012 2021
Št. preb. 15 18 16 40 5 4 0 - 0 0
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4 i n Orožen Adamič, M. et al. 1995. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
