Mimogrede sem posnel še pot do škedenca.

Škedenc pa izgleda danes takole. Čelna stran kamnitega zida, v katerem se nahaja, je fugirana in počiščena. Postoj in pomisli slehernik, kako dragoceno mesto je bilo to. Po dolgem času imamo zopet en izvir v zaledju Istre, ki so ga vsaj malo obnovili.

Škedenc iz poti danes

V njem je v tem času tudi nekaj vode. Vinko iz Sokoličev meni, da bi moralo biti vode veliko več, toda škedenc ne »štenja« več. Skozi desetletja so ga prebile korenine dreves.

Obnovljeni škedenc v Sokoličih

Notranjost škedenca

Sedaj lahko pokažemo še Dobrinje – rezervni izvir za Sokoličane, če je v domačem škedencu zmanjkalo vode. Odpravili smo se iz vasi v smeri proti Tuljakom in pri puču zavilo desno v gozd.

Puč v Sokoličih

Sonce je že zahajalo, kar se vidi tudi iz posnetkov.

Z Mirotom in Mirandotom smo se prepirali okoli oddaljenosti tega izvira. Po moje je bil oddaljen od vasi kakšen kilometer, onadva pa sta trdila, da ne več kot kakšnih petsto metrov. Ben, rabimo razsodnika.

Če se sedaj spomnim, kako so žene na tem izviru prale perilo, kakšna fadiga. Njegova okolica ni ravno urejena. Iz posnetkov pa se vidi, da je bil obzidan v kamnu, brez strehe.

Dobrinje danes

Levi stebriček izvira Dobrinje

Notranjost izvira Dobrinje

Ja, in če je šel še ta izvir poleti rimengo, potem so morali iskati vodo pod Tuljake. Tam pa vode ni zmanjkalo nikdar. Sedaj, ko je letos že odpadlo listje, bo pravšnji čas, da naprosim kakšnega Sokoličana, da si skupaj ogledamo izvir pod Tuljaki. He, he, izbira ni prav velika: Miro, Vinko ali Mirando. Vam poročam.

Kam sedaj

Vinko Pisar