Ve pa se, da jih je bilo veliko, kot mravelj. Tudi naše vrste niso bile ravno redke. Slika spodaj ob slapu Veli vir kaže na vse razsežnosti te ekspedicije. Zgodilo se je 13. maja 2017.

Na poti

Začeli pa smo na začetku, ob Zadružnem domu v Sočergi, kjer se sme notri sprehoditi samo do dvajset odraslih oseb naenkrat, sicer bi se lahko vdala stara lesena tla, ki nam jih Mestna občina Koper popravlja že desetletja – tako informacijo smo prejeli iz krajevne skupnosti. Tudi Milivojki Cerar, ki je imela ob tej priliki priložnostno razstavo slik iz kraškega roba smo vljudno omenili, naj hodi po prstih, ko postavlja slike.

Zna biti, da bomo morali kdaj kasneje notri spuščati samo po pet odraslih oseb. Ne skrbite, poskrbeli bomo za navidezno – učeni ljudje uporabljajo besedico virtualno - izkušnjo in počutili se boste, kot da ste tam. Kdo pa sploh še rabi ta brižni zadružni dom!

Imeli smo občutek varnosti, z nami je bil po svojih zadolžitvah ves upravni odbor društva sv. Kvirik (moj bog, ali se piše sv. z veliko ali malo, da si ne nakopljem kakšne zamere v teh krajih). He, he, razen Jana, ki je sredi dneva modro ugotovil, da z dežjem ne bo nič in da se zgleda pohod odvija. No, njegov storitveni servis je bil kasneje brezhiben.

Pustimo malenkosti, besedo je na uvodu prevzela predsednica društva Mateja Barbarič in kleno uvedla drugi sočerški pohod. Do Aldota. Sedaj nam je padel kamen od srca. Aldo Zubin je prevzel, kot običajno - pomeni že drugič pri nas - vodenje pohoda. S profesionalci je vedno dobro delati. Ja, Aldo je tudi poskrbel za čiščenje trase našega letošnjega pohoda. To pot ni bilo nikogar iz Sočerge in okolice zraven. Saj to ni nič, delali so samo tri, štiri dni. Društvo itak nima šoldov, da bi kaj plačalo, nanka zgleda ni možev ino pup, ki bi hoteli (čistuni, pravično sem sklanjal po moški obliki) dati roko zraven.

Naša četica v Sočergi na poti v Sokoliče

Pa smo se odpravili na pot. Od Sočerge proti Sokoličem smo zavili po lokalni poti. Nanjo imam vsaj dve reminiscenci. Pravijo, da jo je pred leti počistil Damjan iz Sočerge, ko je hodil »v vas«. Zopet moži iz Sokoličev se menijo, da bodo šli po tej poti z baklami do polnočnic v Sočergi. Je fadiga za oboje, saj pot le ni tako ravna. Dobro, mi smo profesionalni pohodniki in nam ni bilo težko. Tacali smo po še mokri poti, Aldo nas je lovil skupaj, pri čemer mu je bil v izdatno pomoč Vojko iz Lukinov. On je bil naša zaščitnica. Za njim je ostala le potacana pot, vse zaostale pa je znal potepeškati.

Sokoliči od daleč

In zgodil se nam je Miro iz Sokoličev. Točno na priključku naše poti na asfaltirano cesto za Sokoliče. Saj ni mogel kaj drugega, ker je obljubil, da bo predstavil svojo kmetijo. Povedal nam je dosti o domačih živalih, ki jih vzgaja. Zbrali smo se ob umetelno obnovljenem puču, ki ga pogosto kradejo novinarji pri poročanju iz Šavrinije. To pa še ni bilo dovolj, spustili smo se še kakšnih dvesto metrov do vasi Sokoliči. Z razlogom, vasica je ena redkih, ki je skoraj povsem obnovljena. Uživate ob obnovljenih detajlih hišnega niza, hkrati prilagojenih današnji bivanjski kulturi. Ja, ti ljudje znajo brati svojo arhitekturo.

Učna ura pri Mirotu iz Sokoličev

Malo kasneje me je ošvrknil Vinko – sedaj iz Sokoličev – kaj da nismo nič povedali da gremo mimo in nas niso mogli sprejeti kot se spodobi. Ben, organizacijski spodrsljaj.

Detajl Sokoličev

Sedaj pa na slap Veli vir. Smo rutinirani pohodniki, je pa res, da kakšen kos poti ni bil ravno najbolj asfaltirani cesti podoben. Toda to smo premagali; ostal pa nam je spomin na gasilski fotografiji in pa sam slap, ki smo ga obiskali ob pravem času, ko je imel še nekaj vode.

Veli vir

Kaj bi o naravnih lepotah. Raje spregovorim o nas udeležencih. Sami domačini skoraj. Pohod je pravšnja zadeva, da pogledamo tudi v našo okolico. Prepogosto jo poznamo le iz medlih spominov ali pričevanj. Istrske vasi niso bile za sprehode kar tako. Če prideš kam, te kdo vpraša po kaj si prišel. Ne moreš biti neopazen in neoseben, kot v mestu. Če si domačin, prideš po opravkih ali do znancev ali sorodnikov. Drugače skorajda ne prideš. Kaj pa če so slednji odšli proč ali jih ni več?

Miselna podpora na poti

Sprememba je tu. Je en razvod med izvirno bivanjsko kulturo in današnjimi vedenji, ki hočejo posnemati jaro gospodo. Ali pa narcisistične mlade. Učinek je vedno podoben – sobivanje kot da živimo v mestnem bloku, kjer se poznamo le bežno na hodniku. Po vhodnih vratih stanovanjskega bloka pa smo samo še naključni znanci.

Ben, pestimo to ča.

Tista pot od Velega vira naprej je bila še najbolj zahtevna. Tudi za Obalno planinsko društvo je zahtevala veliko dela. Sam bivam v Pisarih in moram skrušeno priznati, da tega dela, kakšen kilometer od mene nisem poznal, ne prehodil. Pa saj, furešt!

Mihotova domačija v Pisarih

Vremena so se nam, vsaj upam, nadalje polepšala s prihodom v Pisare. Kaj niso hoteli pohodniki takoj pobegniti po asfaltirani poti naprej. Obrniti jih je bilo treba k Mihotovi domačiji. T o je en brižni niz istrskih hišk. Če se je družina nekdaj tam številčno povečala, so naredil še en prizidek. Danes so tako štiri hiške v nizu.

Kaj nimam opravka z mojimi ljudmi, ki niso od tod. Naročil sem jim, da pripravijo dober čaj in slane prigrizke in to zadosti; robe sem preskrbel dovolj. Vsega je bilo malo na mizi. Ben, drugi bot bom za to skrbel sam. Hvala bogu, da bom zaradi tega manj čokolal.

Postanek na Mihotovi domačiji v Pisarih

Tanto fa, morda je tipizacija istrske korte na Mihotovi domačiji uspela; dati jo je treba v presojo ljudem, ki so vse življenje tesno sobivali s funkcionalnim okoljem in vanj vtkali svoje estetske preference. Nastali so izjemni zunanji bivalni ambienti. Nam se morda zdijo nekaj vsakdanjega, toda povem vam, kako bi jih šele čislali obiskovalci, če bi jim jih znali predstaviti in ponuditi. Mihotova domačija plete zanimive zgodbe. Vsaj do neke mere sem se trudil razumeti bivanje na tej domačiji nekdaj, po pripovedovanjih Viktorja Ugrina, od katerega sem odkupil domačijo, in sosedov. Pa ne gre samo za bivanje, materialne dokaze; šteje bitje. Kot goba sem vsrkal vse dosegljive zgodbe povezane z Mihotovo domačijo in jih poskušam ohranjati. Povedo marsikaj o načinu življenja in mišljenju prebivalcev. En tak neprecenljiv vir zgodb je tudi knjiga Marjana Tomšiča Noč je moja, dan je tvoj. Tam najdem zgodbe, ki se nanašajo tudi na Pisare, na ljudi, ki še živijo v spominih današnjih prebivalcev. Ja, če ste hoteli imeti pri učitelju Tomšiču na šoli v Gračišču petico pri slovenščini, ste morali prinesti vsaj eno zgodbo od doma.

Olika

Pot smo nadaljevali v sosednjo vas – Oliko. Od tam so Benȏki – mojster Benko, suhozidar in kamnosek, ki je gradil najstarejšo izpričano kamnito hišo v slovenski Istri – Benkovo domačijo v Črnem kalu iz leta 1476. Njegovo mojstrstvo obdelave kamna lahko opazujemo celo v Koprskem muzeju. Tam sta razstavljena dva njegova kamnita tabernaklja – eden je, če se ne motim, iz cerkve v Predloki.

Detajl Olike

Olika nas je očarala. Bogato vas z izjemno arhitekturo obdaja tiha spokojnost in vabi nove prebivalce, da se utopijo v njej. To se zgodilo tudi Damirju, akademskemu kiparju, ki nas je pozdravil ob prihodu. S pogledom smo še ošvrknili nekdanjo gostilno v Sočergi, ki jo je vodila Milanova mati. Na kar so se med pohodniki zgrnile kopice spominov nanjo. Pravijo, da ni bilo spodobnega zaključka nobenega dogodka tod okoli, če se niso oglasili v gostilni v Oliki na pršutu ali kakšni mineštri. Pot pa nas je vodila skozi vas naprej do našega izhodišča.

Posedli smo pred našim zadružnim domom kar ga je še ostalo. S tako skromnimi financami društva smo se lahko zopet naslonili le na pridne roke gospodinj iz Sočerge in okolice, ki so kot vedno pripravile izvrstne dobrote. No, čaj pa je špendiralo društvo s tem, da stroški niso šli v njegovo breme. Izkazali sta se Mateja in Kristina – seveda, saj pa sta v upravnem odboru društva in Mateja je tudi predsednica društva. Mislim, da je letošnji pohod minil brez kakšnih presenečenj ali organizacijskih spodrsljajev tudi zato, ker so ga v roke vzele ženske. Za razliko od nerodnih mož. Long live!

Na zaključku

Na vrsti je bil ogled razstave Milivojke Cerar v zadružnem domu. Slikarka se žal ni mogla udeležiti otvoritve svoje razstave, pustila pa nam je dragoceno osebno pričanje o Sočergi in okolici v katerem smo lahko pristno uživali.

In da ne pozabim. Čedalje bolj razmišljam o Aldotu Zubinu. Od kod mu njegova neizčrpna energija, volja, vživljanje v ta pozabljeni konec slovenske Istre. Takšnih ne delajo več. Iskreno se mu moramo zahvaliti. Daj bog, da se mu bomo lahko na kakšen način oddolžili.

Ja, to je bil drugi sočerški pohod. Naslednje leto mu bomo lahko že upravičeno pripisali »tradicionalni«. Joj, koliko skrivnosti imamo še za povedat. Pridite!

Vinko Pisar