Izbrane zvrsti kulturne dediščine so zelo degradirane iz več razlogov: med njimi prednjačijo neučinkovita zakonodaja, slab odnos večine prebivalstva in države do kulturne dediščine ter posledično nespoštovanje in neupoštevanje konservatorskih navodil. Žal v naši družbi/državi nepremična naselbinska in etnološka dediščina nista dovolj prepoznani kot izjemnakulturna vrednost in del nacionalne identitete. Stanje na terenu je zaskrbljujoče. Prevladuje usmerjenost k novogradnjam zunaj naselij. Tradicionalna naselja se dušijo sredi stanovanjskih novogradenj, ki rastejo brez pravega reda v prostoru, z obliko in dimenzijami pa zanikujejo tradicionalne lokalne zakonitosti stavbnega oblikovanja. Namesto, da bi novogradnje nadaljevale in razvijale avtohtono arhitekturo, vnašajo nered s tujimi, večinoma nekvalitetnimi materiali in oblikovnimi elementi. Enako se dogaja, ko nastajajo novogradnje v naseljih. Tu je škoda še večja, saj vsak neprimeren poseg prispeva k degradaciji kulturne dediščine oziroma spomenika.
Sredi novih gradenj nad Piranom se je kot po čudežu ohranila tradicionalna hiša,ki z uravnoteženimi proporci in preprostim oblikovanjem izstopa iz okolice z umirjeno lepoto in dostojanstvom
Približan pogled razkriva osnovne značilnosti tradicionalne istrske hiše, ki se je s svojo pojavnostjo naravno ulegla v dano pokrajino, v nasprotju z okoliškimi novogradnjami brez krajevne identitete
V naseljih prevladuje žalostno pisana podoba. Veliko je ruševin različnih stopenj degradacije, neustreznih predelav, dozidav in novogradenj. Pri obnovi se s tradicionalnih hiš največkrat brezbrižno odstranjujejo ali brez občutka predelujejo značilni stavbni členi. Tako ostajajo po posegih, čeprav se ohranijo gabariti in zunanji kamniti zidovi s fasadnimi odprtinami osiromašene, sterilne stavbe, oropane prave identitete.
Ruševine v Krkavčah
Ruševine v Krkavčah
Opisano stanje je posledica daljšega procesa, ki traja od konca druge svetovne vojne. Tedaj so ljudje množično zapuščali podeželje in v dobrem desetletju so se vasi skoraj izpraznile. Kasneje, predvsem zadnji dve desetletji, se tok preseljevanja obrača nazaj. Vendar na podeželje prihajajo drugi ljudje, ki ne čutijo potrebe, da bi se povezovali v trdne vaške skupnosti.
Obnovljena stavba z uničeno identiteto v Topolovcu
Obnovljena stavba z uničeno identiteto v Topolovcu
Zaposleni so drugje, niso odvisni od zemlje in medsebojne pomoči. Stanje se očitno zrcali v zunanji podobi naselij. Gradbena pravila, ki so jih včasih uspešno uravnavale vaške skupnosti, so zamenjali drugačni gradbeni načini, prineseni »z vseh vetrov«, ki največkrat nimajo nič skupnega z lokalno arhitekturo. V večini primerov ne gre za nadgradnjo s kakovostno moderno arhitekturo, ampak za nemarno vnašanje stavbnih elementov brez estetske vrednosti.
Vsakokratno življenje je že v preteklosti nenehno menjavalo podobo naselij, vendar so se spremembe dogajale počasi, skladno z realnimi potrebami, spoštovanjem okolja in vaške skupnosti. Sodobni čas je prinesel nekatere novosti v način bivanja in kmečkega gospodarjenja, zato je iskanje sožitja med modernim življenjem in tradicionalno arhitekturo/poselitvijo včasih težavna naloga. Slednje velja predvsem za gospodarska poslopja: hleve, oljarne, kleti... Sanitarni predpisi in uvajanje novih tehnologij oblikujejo drugačna pravila gradnje, ki so večkrat v nasprotju z načeli varovanja kulturne dediščine.
Kljub temu so največja težava stanovanjske hiše, saj je njihova gradnja najbolj množična in najbolj problematična. Današnji stanovanjski standardi se v nekaterih vidikih razlikujejo od tistih v preteklosti. Sodobnih bivalnih enot si ne moremo zamisliti brez sanitarij ter električne, vodne, odtočne, toplotne in telefonske napeljave. V večini primerov je potrebna izvedba hidroizolacije temeljev, hidro in toplotne izolacije tal ter statične konsolidacije obodnih zidov. Vendar je navedene posege mogoče izvesti tako, da se neopazno vključijo v obstoječo materialno substanco, ne da bi okrnili njeno podobo in pričevalnost.
Posebno poglavje so tako imenovane namišljene potrebe, ki se materialno udejanjajo v različnih oblikah. Prva je predimenzioniranost stanovanjskih hiš. Včasih so bile v naseljih z velikostjo in oblikovanjem poudarjene le stavbe, ki so imele pomen za skupnost: cerkve, obrambni objekti, kasneje šole, zadružni domovi. Res da so bile domačije večje in manjše, odvisno od premožnosti lastnikov, vendar so ostajale v določenih dimenzijskih in oblikovnih okvirjih. Danes pa ljudje, ki so izgubili stik z okoljem, skupnostjo in praktičnim pogledom na svet, skušajo tudi z domovanji dokazovati svojo individualnost.
Primer neustrezne gradnje v Zrnjovcu
Zato so hiše največkrat prevelike, imajo preveč balkonov in so »unikatno« oblikovane. Negativne posledice ima tudi gradnja za trg; ta vnaša na podeželje večstanovanjske enote, oblikovane po predmestnih zgledih. Taka gradnja je na podeželju do neke mere dopustna na območjih za novo poselitev, vendar v omejenem obsegu in prilagojena okolju, nikakor pa ne sme v kulturno krajino vnašati »industrijskega« načina gradnje.
Novogradnja pred Borštom 
Gradnja za trg v Grbcih
Ko se vnaprej zavrača vse, kar je povezano s tradicijo, se pozablja na prednosti, ki jih nepremična dediščina nudi in na možnosti, ki jih odpira. Tradicionalna hiša združuje večstoletne gradbene izkušnje in je optimalno prilagojena danemu okolju. Orientacija, velikost odprtin, razporeditev prostorov in dostopi so preračunani tako, da bi nudili čimbolj udobno, ekonomično in zdravo bivanje. Tradicionalna hiša ima marsikatero lastnost energetsko varčne hiše, saj je zavarovana pred neugodnimi vremenskimi vplivi, po drugi strani pa maksimalno izkorišča osončenost.
Ohranjanje in negovanje tradicionalnih materialov ter stavbnih motivov prispeva tisto estetsko noto, ki jo vsi iščemo, ko skušamo oblikovati svoje okolje. Žal se nam vse prevečkrat ponesreči z vnašanjem tujih modnih elementov, ki v to okolje ne spadajo. Na ta način radiramo svojo prisotnost s kulturnega zemljevida Evrope in se sami postavljamo v manjvreden položaj do drugih evropskih narodov.
Namen tega gradiva je usmeriti pozornost lastnikov/investitorjev, načrtovalcev in izvajalcev k naselbinski in stavbni dediščini ter jih opozoriti na njeno kulturno, simbolno, estetsko in praktično vrednost. Gradivo predstavlja temeljne značilnosti tradicionalne poselitve in hiše ter poudarja lokalno specifiko, ki jo v veliki meri gradijo karakteristični stavbni elementi, kot so baladurji, dimniki, kavade, strešni venci, portali, stavbno pohištvo, način gradnje...
Prikazani so tudi nepravilni pristopi obnove z navodili, kako se tega lotiti na pravi način. Težnja je, da se v naseljih ohranita in prezentirata obstoječa materialna substanca (kamniti zidovi, stropne konstrukcije, strehe, stavbno pohištvo...) in tradicionalna podoba v vseh elementih. Navodila se nanašajo tudi na delne ali popolne rekonstrukcije, slednje kot novogradnje na mestu ruševin. Obravnava se obnova dvorišč kot izjemno pomembnih delov domačijskih in vaških ambientov. Dvorišča so iz načrtovanja obnove največkrat izpuščena, čeprav imajo s svojimi slikovitimi stavbnimi elementi enako pomembno vlogo kot stavbe pri oblikovanju tradicionalne podobe naselij.
Lepo ohranjeno dvorišče v Vršiču
Novogradnje zunaj naselij stojijo na vplivnih območjih naselij in/ali v kulturni krajini. Pretežno gre za stanovanjske hiše, ki rastejo brez urbanističnega načrtovanja in enotnega pristopa k arhitekturnemu oblikovanju, na način »vsak svoj mojster«. Novogradnje, kakršne nastajajo že nekaj desetletij, brezobzirno zanikujejo tradicionalne poselitvene in arhitekturne vzorce, ki so se stoletja razvijali skladno z okoljem in pravili skupnosti. Kaotično stanje je mogoče preseči s premišljenim načrtovanjem lokacij novih naselij, kjer bodo stavbe ustrezno razporejene in orientirane, omejene v gabaritih in oblikovane tako, da bodo ohranjale in razvijale tradicionalno lokalno arhitekturo.
Okolica Pregare se polni z novimi gradnjami
Spletni portal Traven nudi priložnost, da tudi s finančnega in praktičnega (gradbenega) vidika preverimo, kaj pomeni obnova tradicionalne hiše/domačije v primerjavi z njeno rušitvijo in z novogradnjo na isti oziroma novi lokaciji. Prevladuje namreč splošno prepričanje, da je obnova starih hiš predraga, da v njih ni mogoče povsem preprečiti nastajanja vlage, da so stare hiše energetsko neučinkovite, premalo osvetljene ipd. Izbrali smo konkreten primer: Grondalovo domačijo v Abitantih, ki jo želi lastnik obnoviti in nameniti kulturno turistični ponudbi. Obnova izhaja iz dejanskega stanja celote: domačija je bila kot večina opuščenih stavb Slovenske Istre v razmeroma slabem gradbenem stanju: z vdrto streho, poškodovanimi stropnimi konstrukcijami, nosilnimi stenami in uničenim stavbnim pohištvom.
Grondalovo domačijo v Abitantih smo izbrali še za prikaz možnosti trajnostnega razvoja podeželja. Lastnik se je odločil, da bo domačijo namenil kulturno turistični ponudbi. Zaveda se, da celota s svojo lepoto, specifiko in pripovednostjo lahko pritegne mnoge obiskovalce in da jo je mogoče tržiti. Odločil se je, da bo domačo kulinarično, vinarsko in drugo ponudbo namestil v obnovljene stavbe in na dvorišče. Lastnik je eden redkih, ki se zaveda, da je mogoče hiše, gospodarska poslopja in cele domačije uspešno oživiti z novimi atraktivnimi programi in da bo obiskovalce navdušila celovita ponudba, kjer bodo vsestransko uživali v posebnostih kraja in spoznavali njegovo tradicijo.
V Evropi se del turistične ponudbe že dolgo gradi na t.i. ekoturizmu in kulturno dediščinskem turizmu, oziroma na »ponudbi teritorija«, ki ljudem ponuja »avtentično izkušnjo narave in izkušnjo življenjskih okoliščin drugih ljudi ter pristen občutek lokalnega življenja v preteklosti«. Spoznali so, da revitalizirane enote naselbinske in etnološke kulturne dediščine nudijo dobre možnosti za vnos najbolj kakovostne turistične ponudbe.
Novogradnje obkrožajo zaselek Sirči
REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).
