Večino samostanov je v 18. stoletju ukinil Napoleon in cesar Franc Jožef s svojimi reformami. Nekaj samostanskih kompleksov je bilo uničenih v času nepremišljene gradbene revolucije v drugi polovici prejšnjega stoletja. Nasproti palače Belgramoni – Tacco, kjer je danes muzejski trg, je stal mogočen dominikanski samostan. Na kraju današnje pošte pa je bil samostan gregoritov, ki so že v 17. stoletju uporabljali slovensko bogoslužje. Oba se je dotaknila že avstroogrska oblast in na njunih temeljih pozidala kaznilnico. Od slednje ni ostalo ničesar. Očitno se je prebivalcem zapisala v slabem spominu.

Na srečo je nekaj samostanskih kompleksov ohranilo svojo arhitekturo in danes služijo za posvetne namene. Tako so vsaj po imenu še vedno prisotni: Servitski samostan v Santorijevi ulici, kjer je bila še pred desetletjem koprska porodnišnica, samostan svetega Frančiška, kjer je danes gimnazija in samostan svete Klare na trgu Kapodistriasa. V stavbi, ki jo obdaja lepo urejen park, je danes Pokrajinski arhiv mesta Koper.

Koper je nekoč imel kar 8 samostanov; njihove zgodbe so zelo različne. En je skoraj zgledno obnovljen, trije so močno predelani in sploh nerazpoznavni. Dva sta po zaslugi pridnih socialističnih urbanistov že porušena, dva pa propadata.

Poglejmo usodo dveh.

Nekdanji minoritski samostan sv. Frančiška v Kopru
Manjši bratje svetega Frančiška so, kot je leta 1700 poročal koprski škof Pavel Naldini, prišli v Koper še pred letom 1260, Gedeone Pusterla pa navaja leto 1230. Podobnega mnenja je tudi fra Ljudevit Maračić, saj navaja, da se zdi verjetno, da je sv. Anton Padovanski od leta 1227 do leta 1230, ko je kot lombardski provincial prišel v Istro, tako kot v Trstu tudi v Kopru in morda tudi Poreču postavil temelje Reda. Povsem verjetno je tudi, da je blaženi Monaldo iz Kopra (1210 – 1280, v letih 1254 – 1260 provincialni minister) kot 20-letni mladenič v rodnem mestu spoznal sv. Antona in se navzel idej ter načina življenja manjših bratov.

Francoska zasedba Istre je 1806 ukinila tudi minoritski samostan. Cerkev in samostanska zgradba sta bili namenjeni predvsem šolstvu. Dokler v zadnjih letih ni MO Koper obnovila nekdanje cerkve in prostor namenila v protokolarne namene.

Servitski samostan 

Servitski samostan na Santorijevi ulici v Kopru je bil zgrajen že leta 1492. Kmalu po drugi svetovni vojni je v njem dobila prostor porodnišnica z oddelkom ginekologije, kasneje pa tudi oddelek pediatrije in patologije. Leta 1997 so se oddelki preselili v Splošno bolnišnico Izola in od takrat prostori Servitskega samostana samevajo, čeprav so vpisani kot spomenik državnega pomena.

Pred 3 leti jih je v upravljanje prevzelo ministrstvo za visoko šolstvo, da bi prostore lahko uporabljala Univerza na Primorskem. Toda še do danes programskih vsebin, ki naj bi se tam odvijale, niso pripravili. Tudi Fakulteta za management, ki je bila najresnejša kandidatka, je sprejela prostore v novem kampusu Sonce.

Več o koprskih samostanih in njihovi usodi na tej povezavi.

Samostani so doživeli precej raznolike usode: nekateri so bili izrazito predelani že v 19. stoletju in so v povojnem času izginili (dominikanski samostan, ki je postal kaznilnica, po vojni pa ga je nadomestila nova osnovna šola; glagoljaški samostan – porušen; avguštinski samostan, predelan za potrebe kovinarske šole), drugi pa so se s prevzemom oz. nadaljevanjem družbeno-koristne funkcije, kot so šole in bolnišnica, v veliki večini ohranili. Izpostavimo pa lahko tudi tretjo skupino samostanov, ki so rabo spremenili nedavno (klarise – arhiv; Sv. Ana – kulturni center in študentski dom), ki se z novo rabo bolj približajo zahtevam po novih namembnostih za cerkveno arhitekturo in rabi na področju kulture.

Posebej osvetljujemo obdobje po vojni, za katerega so značilni drastični posegi v mestno tkivo, a sklenemo lahko, da z izjemo glagoljaškega in dominikanskega samostana ostali kompleksi preživijo brez večjih sprememb – v gabaritih, materialu, prostorski zasnovi; tudi po zaslugi neznanih, a za zgodovino tenkočutnih arhitektov. Pregled novih, povojnih rab izpostavlja dva aspekta: v številnih primerih povojna raba dejansko nadaljuje že predvojno rabo (iz italijanskega, večinoma pa celo iz avstrijskega obdobja), predvsem funkcije šol in bolnišnice. Te funkcije pa v povojni realnosti postanejo tvorni del polpretekle zgodovine in sidra kolektivnega spomina, ki morajo kot taki biti ovrednoteni tudi pri pripravi novih prenovitvenih posegov.

Viri:

http://www.minoriti.rkc.si/index.php/8-novice/novice/262-nekdanji-minoritski-samostan-sv-franciska-v-kopru
http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/v-centru-kopra-propada-nekdanji-samostan/210312