Tudi profane hiše podeželja in meščanske hiše so bile grajene v tehniki suhozida tja do višine tretjega nadstropja ali celo več. Danes so le redki, ki še prenašajo spretnosti suhozidne gradnje naprej, bodisi da gre za graditelje suhega zida ali pa tiste, ki želijo takšno gradnjo naročiti. Ni standardov, izkušenih mojstrov, referenčnih objektov, dokazil o usposobljenosti.

V takšni zmedi se prodajajo različne prakse. Naročniki pogosto nasedajo na zagotavljanja izvajalcev, da pa oni to že znajo - in pristanejo v kakšni betonirani kamniti zložbi. Skupni učinek je devastacija kulturne krajine, čeprav pogosto pospremljena z lepimi nameni - in oprijemljivimi izdatki za obnovo ali novogradnjo.

Povrniti moramo občutek za red v kulturni krajini, za rabo lokalnega kamna in lokalne suhozidne prakse, ki se utegne razlikovati že med posameznimi območji iste regije, npr. Slovenske Istre. Na mizi so estetske preference domačinov in prišlekov: proč od betona in nazaj h kamnu. In na mizi so tudi identitetne sestavine številnih območij, ki zmorejo podpirati edinstvene lokalne konkurenčne prednosti v današnjem globaliziranem svetu, od česar se da tudi živeti.

Vse to vežemo na potrebo po normiranju prakse in izvajalcev suhozidnih gradenj. Pobuda za NPK suhozidar je pravzaprav del prizadevanj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in konkretni predlagatelji se prepoznavamo kot izvajalci in partnerji pri uresničevanju zamisli o poklicu suhozidarja. Uveljavljene izobraževalne institucije se s tem ne ukvarjajo, tako da je pridobitev NPK pravi naslov za razvoj na predmetnem področju.

Nacionalna poklicna kvalifikacija suhozidar je tik pred potrditvijo. Razvili smo poklicni standard in pa katalog znanj. Preberite!

Vinko Pisar