Predvsem so dragocene ročno izdelane tavelice, izdelek tudi opekarn v Izoli in Piranu. Sam sem jih uspel nabaviti v Ankaranu potem, ko so razkrili staro gospodarsko poslopje. V treh pritličnih prostorih sem povsod položil tavelice, toda njihov učinek je različen.
Slika 1: Tavelice iz dnevne sobe, položene na glavo
Slika 2: Tavelice iz jedilnice, položene na rit
Priprava tal
Tla dnevne sobe smo najprej poglobili, saj smo rabili višino za naslednje plasti. Najprej so šli kanalizacijski odtoki in pa gramoz z železno rešetko, kot podloga za talno betonsko ploščo. Na talno betonsko ploščo smo položili izolacijo – stirodur, na kar je sledil sendvič s talnim gretjem in tanko izravnalno plastjo na katero smo položili tavelice.
Slika 3: Nič kaj ugleden prostor, potem ko smo nasuli gramoz in položili rešetko za betoniranje talne plošče
Slika 4: Če pogledate izbočene kamne na desni strani vrat - pri vršnem je bila nekdaj raven tal
Polaganje tavelic
Pred polaganjem smo tavelice oprali z vodo pod pritiskom. Tavelice smo polagali v obliki ribine kosti na lepilo za ploščice. Orodje: dobro oko. To kar šteje so različni barvni odtenki tavelic kot posledica neenakomerne glinene mase in temperature žganja.
Slika 5: Izgled položenih tavelic
Za batiskopo smo uporabili enake tavelice, prerezane na pol po dolžini.
Slika 6: Batiskopa - zidni rob je prav tako iz tavelic
Slika 7: Prostor je pričel dobivati obliko
Ob bodočem kuhinjskem nizu smo položili tavelice vodoravno in tako vizualno zamejili delovni kuhinjski prostor.
Slika 8: Tavelice so položene
Sledilo je fugiranje – polnjenje fug. Fugirno maso smo naredili preprosto iz kremenčeve mivke in cementa. Tla so itak zaželeno lisasta, fugirni masi pa smo zato dodajali temno rdečo barvo v poljubnem obsegu in ta učinek še spodbudili. Fugirno maso smo vlivali natančno po fugah s pomočjo polnilca, podobnega tistemu za silikonsko tesnenje, le da je ta iztiskal našo fugirno maso, ki smo ji ravno zaradi boljše viskoznosti dodali še malo lepila za ploščice. Fugo smo nanašali malo nad višino tavelic, počakali kakšne pol ure na kar jo preprosto oblikovali/gladili s tankim koncem žlice. Z metlico smo odstranili ostanek fugirne mase. Takšna fugirna masa ni umazala tavelic in se je dala enostavno odstranjevati z metlico, četudi je nastala na tavelicah kakšna packa.
Slika 9: Orodje - metlica in fugirna žlica. Steklenica je bila za mojstra.
Slika 10: Tako so izgledala fugirana tla. Že sedaj se vidi razlika med talnimi tavelicami in tistimi na zidu pod stopnicami. Prve so bile položene na glavo, druge pa na rit z licem, ki so ga tovarniško posipali s kremenčevim prahom
Sedaj smo se znašli pred težavo. Ročno izdelane tavelice niso omogočale ravnih fug, ki bi tesnile vse robove tavelic enakomerno – nenazadnje jih tudi niso izdelali za ta namen. Kaj verjetno, da fug tudi nismo zadosti napolnili. Vsako tavelico smo nato s kotno brusilko obrusili pri vseh fugiranih stikih, ki so puščali vrzeli ali štrlinice. To je preprosto pomenilo brušenje robov skoraj povsod do tem mere, da s prstom niste mogli zaznati kakšnega roba. Na fugiranih stičiščih so tako nastale kotanjaste vdolbinice, ki pa kljub temu omogočajo temeljito pometanje oziroma vzdrževanje.
Druga alternativa bi bila sicer običajno brušenje tavelic. Nad tem nisem bil navdušen, saj bi lahko opečne tlakovce kupil kjerkoli v trgovini in jih po industrijsko spoliral na nulo. Tega si moje tavelice niso zaslužile.
Sledila je končna zaščita tal. Na podlagi izkušenj sem sedaj najprej uporabil akril emulzijo in z njo prebarval tavelice. S tem sem zaprl pore v opečnih tlakovcih. Ko se je emulzija posušila sem za finalno zaščito uporabil pripravek AMAL in to v sijajni izvedbi (obstaja še mat izvedba). Tla, bodisi opečna ali kamnita dobijo na ta način sijoč izgled, ki ga ne more zakriti noben prah.
Slika 11
Slika 12
Slika 13
Slika 14
Ambient je pričel dobivati plemenito podobo. Posebno pozornost smo posvetili robovom in prilagajanju neravnim stenam.
Slika 15: Robovi - batiškope
Slika 16: Fina dela
Končni izdelek sploh ni tako slab.
Slika 17
Slika 18
Slika 19
Slika 20
Verjetno bi se kdo s komercialno dušo česa takšnega ne lotil. Je pa čisti presežek bivati v lepem ambientu, ki v kar največji meri upošteva lokalno graditeljsko tradicijo in gradiva.
Avtor: Vinko Pisar
