Iz uvoda dr. Boruta Juvanca k strokovnemu članku
Danes Kras ni več zaraščen kot je bil nekoč, sredi devetnajstega stoletja so vnesli novo vrsto dreves, bor, ki se je udomačil in predstavlja danes dobršen del gozdov. Zidove, grublje in hiške so prerasla drevesa, tako da izvorne krajine ni več. To je dejstvo, ki ga ni več moč spremeniti. Zidovi so opusteli ali so jih raznesli, še živijo le blizu vasi, kjer jih zadnja leta spet negujejo, čeprav ne več v gospodarske namene, le za domačo uporabo. Mlini, kamor so nosili zrnje žitaric, so že zdavnaj ustavili svoja kolesa, saj jih je tehnološki napredek preprosto prehitel, ne glede na to, da je kvaliteta moke izpod kamnitih mlinskih koles bistveno boljša od moke iz industrijske pridelave z jeklenimi valji. Zadnje ledenice so prenehale z delom v šestdesetih letih. Nekatere še stojijo, a nezadržno propadajo. Hiške podirajo le vandali, njihova konstrukcija je trdna, a žal ni več pastirčkov, da bi jih uporabljali. Usoda kamnite arhitekture Krasa je tako odvisna le še od poznavanja, od zavesti in od ponosa ljudi, ki na Krasu žive. Kar nekaj je organizacij, ki zadnja leta to kulturo odgrinjajo in širijo vedenje o nekdanjih dosežkih (Projekt KRAS2o11), kajti nekatere rešitve v kamnu so prav imenitne.
Konstrukcija
Kamen je naravni in najobičajnejši gradbeni material, je stična točka kulture v arhitekturi suhega zidu, tako vernakularne arhitekture kot klasičnih spomenikov. Kompozicije so sestavljane predvsem umno, brez veziva, kar zahteva posebej skrbno konstrukcijo. Konstrukcijski princip suhega zida zahteva preklapljanje v dolžinskih postavitvah in previsevanje v prostorskih. Preklapljanje pomeni prekrivanje reg med dvema spodnjima elementoma, kar zagotavlja kritje, odvod vode in večjo trdnost. Previsevanje zgornjih plasti nad spodnjimi omogoča nepravo kupolo, kar predstavlja predvsem uporaben prostor. Neprava kupola je zahtevna tridimenzionalna konstrukcija, ki temelji na preklopu horizontalnih plasti kamna.
V korbelingu je uporaba kvadratnega korena iz tri nujna, ta zagotavlja konstrukcijsko in ekonomsko trdnost. Kvadratni koren iz tri (kot preprost izračun po Pitagori, ki je dokazal, da je seštevek kvadratov dolžin nad katetama enak kvadratu nad hipotenuzo) pozna teorija danes, nekdaj pa so uporabljali praktične izvedbe s pomočjo enakostraničnega trikotnika, sestavljenega iz treh enako dolgih palic. Iz teh treh elementov lahko sestavimo le en sam lik: enakostranični trikotnik. Večja višina predstavlja več materiala (kar je neekološko), več dela in manjši učinek ogrevanja, nižja konstrukcija ne zagotavlja trdnosti. Takih kompozicij v praksi preprosto ni: podrle so se v času.
V prerezu je notranja plast v korbelingu nosilna, sestavljena iz horizontalnih plasti, zunanja plast predstavlja nasprotno obtežbo in odvod vode – vmes je polnilo, za kar uporabijo odpadek, drobljenec.
Razlike med lomljenimi ali klesanimi in neobdelanimi kamni v konstrukciji korbelinga pravzaprav ni: naravni, lomljen ali kasneje obdelan, klesan kamen omogoča eksaktne horizontalne plasti, ki so za korbeling nujne. Neobdelan, le zbran in izbran kamen ima neeksaktne ploskve, ki jih je težko vgrajevati, a zaradi neravnin bolj konstruktivno leži v manj enakomernih plasteh, saj plasti med sabo ne zdrsujejo. Tudi zato ponekod, čeprav redkeje, najdemo stene klesane le na zunaj, na vidni površini. A to so počeli že Grki (Mikene, Peloponez), tudi na Sardiniji so nuraghi grajeni tako.
Tloris objektov z nepravo kupolo je lahko pravokotnik, kvadrat ali krog – tako zunaj kot znotraj. Neprava kupola je najtrdnejša v krožnem tlorisu, zato običajno notranja oblika od višine ramen (sedečega človeka) prehaja v krožnico. Ta zagotavlja trdnost in odpravlja probleme vogala. Posebej elementaren je primer vzdolžnega korbelinga, kjer imamo v obeh prerezih značilni korbeling, zaradi podolgastega tlorisa pa nima temenskega kamna, pač pa niz preklad. Taki niso le vernakularni objekti kot je cabane (Gordes, Francija), pač pa tudi nekateri zgodovinski spomeniki iz prvega in drugega tisočletja pred štetjem, na primer naveta (najbolj znana je Naveta des Tudons na Menorci), Glattjochkapelle na Štajerskem v Avstriji, Šuplja gromila pri Šibeniku, Gallarusov oratorij na Irskem.
Vernakularni objekti v našem prostoru
Hiška v Italiji in v Sloveniji, pa kažun v Istri, komarda na Krku, bunja v Dalmaciji in na otokih, trim na Hvaru, vrtujak in toreta na Korčuli, kućarica v Konavlah so povsem različni objekti, ki pa jih združuje material in konstrukcija, kar tvori vez med različnimi kulturami, ki jih ločijo geografski položaj, jeziki, politika in zgodovina.
Celoten članek je na tej povezavi.
Vir:
Borut Juvanec. Arhitektura Krasa: Jadran od Italije do Grčije in Črno morje do Sredozemlja. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana, Institut vernakularne arhitekture, Prijateljeva 11, SI-1000 Ljubljana. Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
