Kratek opis:
Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov.
Na tej povezavi najdete zanimivo predavanje Ede Benčič Mohar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Piran o suhozidni gradnji.
Suhozidna gradnja kot enota kulturne dediščine se v registru osredinja v Divači s tem, da zajema področje Krasa in Slovenske Istre s pripadajočimi občinami.
Kot nosilci izročila, znanja ali dejavnosti so navedeni naslednji: Boris Čok, Lokev, Rudi Bak, Škoflje (Vremski Britof), Dejan Zadravec, Ljubljana in Sergej Palčič, Karli (Gračišče).
Časovna opredelitev: bakrena doba.
Celoten opis suhozidne gradnje kot enote žive kulturne dediščine je na tej povezavi.
Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov. Znanje zlaganja kamenja na suho brez uporabe veziva je osnovna in prvobitna tehnika gradnje predvsem na Krasu in v Istri ter je bilo eden izmed osnovnih pogojev preživetja na kamnitem kraškem in istrskem svetu.
Za gradnjo suhih zidov v odprti krajini se uporablja izključno lokalen neobdelan kamen iz neposredne bližine gradnje. Na Krasu je to apnenec, večinoma masivni različki karbonatnih kamnin nepravilnih oblik, lahko tudi pravilnejši plastnati. V slovenski Istri prevladuje sedimentna kamnina peščenjak. Graditelj se mora vedno znova prilagajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo, zato prihaja tudi do lokalno pogojenih različic. Suhi zid je kot rezultat bivanja človeka in njegove uporabe prostora ključni element značilne kraške in istrske kulturne krajine.
Najenostavnejši so enojni zidovi, v katerih so kamni nanizani eden na drugega v eni vrsti brez vezivnega drobirja. Pogostejši dvojni zidovi imajo na zunanjih dveh straneh pozidano kamenje z licem, vmesni prostor napolnjuje kamnit drobir. Strukturno celovitost zidu zagotavljata pritisk kamnov eden na drugega ter prepletanje teh v vzdolžni in prečni smeri, tako da se kamni med seboj vežejo. Pri kraških in istrskih hiškah, ki omogočajo zavetje pred dežjem in burjo, uporabljajo posebno tehniko prekrivanja strehe s previsevanjem skrl.
Suhi zidovi v odprti krajini služijo različnim namenom (so ogradni, pašniški, vinogradniški, mejni, kolovozni, podporni, protivetrni, protipožarni). V tehniki suhega zidu so grajeni podporni zidovi – škarpe, zavetja pred burjo, opore za trte, groblje, obzidani izviri, kali, vodnjaki, cisterne, ledenice, peskolovi, apnenice, poti, v mostovi, železniški nasipi, pečke, okopi, hiške, svinjaki, stopnice ipd. Ob železniških progah na Krasu so v tehniki suhogradnje postavljeni zidovi proti požarom in burji, ki so jih gradili do 70. let 20. stoletja. Suhozidno gradnjo danes večinoma uporabljajo za vzdrževanje in obnovo obstoječih zidov in objektov. Pri popravilu in gradnji suhih zidov si pomagajo z enostavnim orodjem in pripomočki (lopata, kramp, kladivo …).
Suhozidno gradnjo še poznajo pripadniki generacij, rojenih pred drugo svetovno vojno, ko je bila tehnika v vsakdanji rabi in se je prenašala iz roda v rod. Na Krasu so jo začeli oživljati v 90. letih 20. stoletja in po letu 2000 so začeli izvajati akcije obnov in demonstracij. Leta 2015 je bilo ustanovljeno Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje, ki organizira in izvaja delavnice učenja gradnje in spoznavanja tipologije na Krasu. V Istri so načrtno začeli oživljati suhogradnjo po letu 2010 v okviru projekta Revitas. Konec leta 2012 je bilo ustanovljeno društvo Jugna, ki skrbi za promocijo in izobraževanje o kamniti suhi gradnji ter obnavlja obstoječe suhozidne objekte. Izdan je bil priročnik z navodili za suho gradnjo, izvedenih je bilo več izobraževalnih delavnic.
Suhozidna gradnja je bila v preteklosti znana tudi v nekaterih drugih delih Slovenije, najbolj razširjena pa je v kraškem in istrskem prostoru, kjer je znana že od prazgodovine. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z opazovanjem, posnemanjem in vajo, ki se je začela že od malih nog. Velik pomen je imela do druge svetovne vojne, ko se je začelo opuščanje tradicionalne kmetijske rabe tal in so suhi zidovi izgubili svoj pomen.
Vir:
http://www.nesnovnadediscina.si/sl/suhozidna-gradnja
