Prinašale so južno sadje, zelenjavo, ponošena oblačila in druge, večinoma vnaprej naročene drobne hišne potrebščine.
Šavrinke ali Jucke, kot so jih pogosto imenovali v teh krajih, so bile vrsto let, do konca 2. svetovne vojne v bujskem okraju pa tudi v drugih istrskih krajih, sinonim za potujočo trgovino. Dogovorjenega dne ob točno dogovorjeni uri se je ob reki Dragonji pojavilo tudi več kot 50 Šavrink. Prihajaleso na oslih (muše), s polnimi torbami in s košarami na glavah. Karavana se je vila proti bujskemu okraju in naprej v notranjost Istre. Po poti so si tudi zapele katero od svojih priljubljenih pesmi.
Prinašale so pretežno naročeno blago, platno, rabljena oblačila in obutev, sol in drobne hišne potrebščine, zlasti milo iz tovarne Salvetti iz Pirana. Prislužile so si ga tako, da so tovarnarju Salvettiju prinašale oljčne tropine, ki so služile kot surovina za izdelavo mila. Prineseno blago so menjavale za kokoši, jajca, pršut, žganje in druge izdelke, kot so košare, plahte, volnena pregrinjala ipd. Košare so pletli domačini, vešči košarstva, plahte, debela volnena pregrinjala in nosilne vreče pa so izdelovale ženske, vešče tkanja. Če je primanjkovalo soli, so jo prinašale iz Piranskih solin. Nabrano blago po tukajšnjih vaseh in zaselkih so naslednji dan ponavadi nosile v Trst, kjer so spet kupile blago za svoje istrske stranke. In tako iz tedna v teden, iz leta v leto.
Šavrinke so bile znane predvsem kot jajčarice. Z območja Šavrinije se je z nabiranjem jajc in njihovo odpravo v Trst ukvarjalo najmanj 300 žensk, ki so redno – vsakih 8 ali 15 dni – hodile po vaseh na širokem ozemlju med Dragonjo in Mirno. Največ jih je bilo iz Kubeda in Dekanov pa tudi iz drugih vasi ob izlivu Rižane. Povsod so jih imenovali Šavrinke. Čeprav so bile iz slovenskih krajev, so zelo dobro obvladale hrvaško čakavsko izrazje. Nekatere med njimi so v posameznih vaseh celo dvajset ali več let nabavljale jajca od istih gospodinj in si prizadevale za njihovo naklonjenost tako, da so jim iz Trsta prinašale različno blago. Potreba po različnih stvareh in živežu je bila običajno večja od ponudbe jajc, ki so pogostoma predstavljala svojevrstno plačilno sredstvo v družinah, kjer so denar težko prislužili.
Tako so lahko leta 1936 za štiri jajca nabavile ovitek desetih cigaret, ki je sicer stal eno liro. Nekateri strastni kadilci, ki so bili praznih žepov, so v popoldanskih urah “čakali” kokoši, da zakokodakajo, kar je pomenilo, da so znesle jajca, ter otroke pošiljali, da jajca poberejo zaradi izmenjave za cigarete.
Šavrinke so jajca prenašale na oslih ali v naglavnih košarah. Ob oslovska sedla (bašte) so obešale vreče ali bisage, napolnjene s slamo in v slamo zlagale jajca. Kljub takšni previdnosti pa so ta se včasih razbila. Te pridne ženske na poti niso tratile časa. Mnoge so med hojo pletle in na eni poti spletle par nogavic. Volnene nogavice, ki so jih spletle po poti, so prodajale v Trstu. V poznih 20. letih prejšnjega stoletja so nogavice v vaških družinah pletli iz volnene preje različnih barv. V hrvaške vasi severne Istre so prav Šavrinke prinesle na tisoče in tisoče štren bombažne preje. Prejo so marljive Šavrinke zaračunavale v jajcih, zelo pogosto pa so jo dobavljale na up, običajno na dva tedna, do naslednjega prihoda.
Šavrinke so tukajšnjemu prebivalstvu ostale v spominu kot vesele, vedre in zgovorne osebe, zelo živahne, vedno dobro razpoložene in pripravljene za šalo pa tudi za pesem. Pri nekaterih družinah so ostajale tudi po več dni. Ponekod so pomagale gospodinjam pri pripravi domačih dobrot, kot so mineštra, testenine s tartufi ter fritaje s sveže nabranimi divjimi šparglji s solato iz divjega radiča ali rukole. Med dvema svetovnima vojnama v bujskem okraju ni bilo zabave brez Šavrink. V Kaštelu, Momjanu, Oskoruču, Briču in Brdu so se zabave začenjale zgodaj popoldne in trajale do somraka, ob dobri glasbi, domačem vinu, žganju ali juhi. Šavrinke so prepešačile tudi več deset kilometrov do kraja zabave, pred samim krajem zavile v gozd, kjer so se preobule in preoblekle v čisto opravo ter se na plesu pojavile čedno napravljene za razvedrilo ob zvokih vijulina, bajsa in trieštinke.
V vaseh hrvaškega dela Istre je bila navada, da poročene ženske na glavi nosijo črno ruto (rubac). Šavrinke pa so ne glede na starost nosile rute in tudi obleke živih barv, med katerimi sta prevladovali rdeča in zelena. Celo njihovi dežniki so bili živih barv.
Povzeto po: Zlatan Varelija, Franina i Jurina, 2008.
Vir:
Monografija Wellness Istra
