Dragica Jaksetič, trip
sre, 16.02.2011, 08:51

Prve omembe Čičev v zgodovinskih dokumentih sežejo v konec 13. stoletja, zlasti pa v 16. in 17. Bili so begunci ali uskoki, ki so pred Turki pribežali iz zahodnih balkanskih, predvsem primorskih predelov. Največ so jih naselili v višjih krajih severovzhodne Istre. Geograf Anton Melik je leta 1960 v delu Slovenija, Slovensko primorje zapisal, da je bilo razprav o Čičih napisanih veliko, vendar njihov izvor še vedno ni docela pojasnjen. A tudi med uskoki, ki so se naselili na hribovitem pasu med Slavnikom in Učko, kjer se končuje Istra (vrhovi sežejo nekaj metrov čez tisoč), je bilo več skupin iz raznih krajev, saj njihovi potomci, tako Melik, ne govorijo istega jezika. Govorica druži štokavce, čakavce in celo aromunske Čiribirce, ki so se ohranili v hrvaških Žejanah, kjer je stari jezik še ohranjen.

Več o Čičariji in njihovem kamnu pa na tej povezavi

Mir, stara kamnita pročelja, ki še stojijo, pa ona, ki se komajda še držijo pokonci, na njih pa še vedno ohranjeni številni napisi z rdečo barvo o Titu in partizanih so prizori, da se človeku kar milo stori.

Kdor bi rad vsaj zaslutil nekdanje čičko življenje, bo starega vaškega duha v Poljanah še začutil, sosednji Golac ga je skorajda že izgubil. Kam in kako? Iz Kozine proti Podgradu in Reki ali iz Ilirske Bistrice skozi Podgrad, nato pa v Obrovu z glavne ceste dol tam, kjer kaže kažipot. Naravnost v Golac (domačini izgovarjajo Golác) ali pa prej levo v Poljane in nato po bližnjici, ki se ob vrnitvi iz vasi odcepi levo proti Golcu.

Vir:
http://www.delo.si/clanek/140534