Tako ima Piran veliko bogatih cerkva, lep kamniti tlak, vodnjak na Prvomajskem trgu, imel je bolnico, zavetišče, vrtec, šole, javno skladišče - žitnico, hranilnico, številne bratovščine in kulturna društva… Morda je ta skrb za skupnost zrastla v solinah – vzdrževanje sistema je terjalo trdno organizacijo, pridelek je bil odvisen od skupnega dela - sodelovanja.
Piranski tlak (26.01.2005)
Piranski tlak je trdno zgrajen in kamni so zloženi v zanimive vzorce, po sredi rišejo črto, drugi ribjo kost, pred vrati pa velike kamnite plašče služijo kot predpražniki, ki naznanjajo prehod z javne površine v intimne kotičke. Kamni so položeni na zemljo, mivko, ali fino peščeno podlago. Stiki med posameznimi kamni so minimalni in zapolnjeni le z mivko. To je omogočalo nemoten odtok deževnice, v slučaju popravil pa je bilo možno posamezne kamne brez težav dvigniti in jih zamenjati z novimi.
Kamniti predpražniki spominjajo stanovalce na preteklost. Nekoč davno so jih položile roke prednikov, zlizani so od stopinj številnih generacij, robove je zgladila voda, z železom obiti podplati, kopita osličkov in kolesa vozov.
Piran je, tako pravijo, kulturni spomenik, torej je tudi tlak kulturni spomenik. Zato ni jasno, zakaj ga ob raznih gradbenih delih izkopljejo in nove tanjše plošče položijo na armirano betonsko ploščo, fuge pa zalijejo z betonom. Stari tlak celo prekrijejo z asfaltom. Na obnovljenih uličnih tleh je umazanija bolj vidna - zamaščena so in prelepljena z žvečilkami. Nove plošče se kmalu začnejo krušiti, pokati in drobiti. Njihova površina je drugače obdelana, zato spreminja ambientalno podobo mesta, to pa predstavlja likovno in materialno tehnično degradacijo zgodovinskega mesta.
Stari tlak v ulicah, ki še niso doživele obnove, je lepši in zdržal bo še nekaj stoletij, če ga ne bo kdo izpulil. Pred leti so »urejali« Marxovo ulico. Prebivalka je rotila delavce, naj ji pustijo ploščo pred vhodom v njeno hišo. Še drugi so se ji pridružili in se jezili. Ni pomagalo. Komanda je padla, papirji so bili podpisani in stari tlak je frčal kot zobje iz starih čeljusti. Naročnik – Občina Piran s takim početjem siromaši kulturni spomenik. Dragocene urbano arhitekturne elemente, ki imajo visoko vrednost, izvajalec zamenjuje z elementi, ki so neznačilni, ceneni in cenejši, imajo krajšo življenjsko dobo in hkrati prekomerno potrošijo denar davkoplačevalcev.
Kako bi ustavili to uničevanje kulturnega spomenika? Morda bi meščani zahtevali vrnitev starega tlaka. Potem bi vsaj ne uničevali drugih ulic. Le kje so sedaj stari kamni? Morda na dvorišču kakšnega imenitneža? Zahtevati in poklicati moramo vse odgovorne, da za svoja negativna dejanja osebno odgovarjajo, kajti potrošili so ogromno denarja za nekaj, kar ni opravičljivo, in storili izjemno škodo Piranu, Pirančanom, Istri, državi in skupnemu evropskemu kulturnemu prostoru.
Nada Kozina, Amalia Petronio in Valter Pikel, člani nove civilne iniciative v Piranu
Piran - Piranski tlaki (05.02.2008)
Avtor: N.K.
Društvo za trajnostni razvoj Istre je v letu 2007 izdelalo projekt PIRANSKI TLAK. Prijavilo ga je na razpis občine Piran, pod okriljem društva NAŠA SLOVENIJA – SLOVENIA NOSTRA pa tudi na republiški razpis (Javni poziv za izbor javnih kulturnih programov na področjih kulturne dediščine, ki jih bo v letih 2007-2009 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo). Namen tega poziva je približati laični in strokovni javnosti kulturno dediščino, ki je zaradi svoje kulturne in simbolne vrednosti vključena v strateške dokumente države kot pomembna za našo prepoznavnost, vendar se zaradi neosveščenosti prebivalcev (ali politikov?) in drugih razlogov težko uveljavi.
Projekt Društvo za trajnostni razvoj Istre ni bil izbran ne na občinski ne na državni ravni. Bil pa je, na srečo, vendarle deloma uresničen – društvo Anbot iz Pirana je v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine, ki so bili v letu 2007 posvečeni velikemu slovenskemu arhitektu Jožefu Plečniku, izvedlo projekt OZRIMO SE V TLA. Društvo Anbot je uredilo malo piransko dvorišče ob Pristaniš ki ulici - Cale di mandracchio.
S projektom PIRANSKI TLAK je Društvo za trajnostni razvoj Istre želelo ovrednotiti pravi pomen oblikovanja talnih površin v okoljih, ki so izjemna – v Piranu in drugih podobnih zgodovinskih mestih. Kamniti tlaki soustvarjajo javni prostor, ravno tako kot pročelja stavb in strešine. Navkljub strokovnim službam, ki so pristojne za ohranjanje kulturne – stavbne dediščine, smo namreč priča vsakodnevnemu izgubljanju, izničevanju, potvarjanju arhitekturnih in urbanističnih vrednot. Prevladujejo investitorji, ki obnavljajo svoje imetje ceneno, na hitro, brez znanja, sledijo trenutni modi in načrtujejo kratkotrajno rabo. Na drugi strani so izvajalci, ki se obnovi kulturne (stavbne in urbane) dediščine ne posvečajo na način, ki jo zahteva, pač pa tako, kot bi šlo za novo gradnjo, s pomanjkljivim znanjem in brez občutka za kulturne vrednote. Tako se uničuje in razvrednoti najbogatejše kulturno okolje, kakršno je tudi staro mesto Piran.
Cilji projekta PIRANSKI TLAK so: opozoriti javnost, da je ulični tlak eden od elementov piranske kulturne dediščine, zaustaviti napačno obnavljanje starega mestnega tlaka, izoblikovati pozitiven vzgled obnavljanja pristnega piranskega tlaka, in izvedba delavnice, ki bi seznanila in izučila ljudi starih gradbenih in drugih veščin.
V Piranu je veliko starega tlaka že uničenega (asfalt na Marxovi ulici, tanke kamnite ploščice na Župančičevi ulici, marmor in asfalt na Tartinijevem trgu - in najnovejši posegi, plošče ostrih robov pred gostilno Galeb na Punti, s katranom zalite fuge na Rozmanovi ulici, osiromašen vzorec tlaka na nedavno obnovljenem delu Vodopivčeve ulice - Via della Madonetta, novo tlakovanje poti od cerkve proti Punti. Vsi našteti tlaki so izgubili pečat Pirana in Sredozemlja.
Dosedanje obnavljanje piranskega tlaka priča o nespoštljivosti do kulturne dediščine. Projekt je preresen, da bi ga prepustili zgolj institucionalnim službam. Med domačini je kar nekaj strokovnjakov, ki niso institucionalno vključeni v snovanje razvoja občine, oživljanja in prenove mesta Piran. So ogorčeni nad dosedanjim dogajanjem, hočejo imeti besedo in tvorno delovati. Ti posamezniki imajo izostren občutek za ohranjanje dediščine, obširno strokovno vedenje o zgodovini, umetnosti, arhitekturi in naravi na območju piranske občine in slovenske Istre.
Zdi se, da bi domačini (Pirančani, s srcem in dušo zavedni Istrani – domačini), ki jim ni vseeno za kulturno dediščino v našem življenjskem prostoru, znali in zmogli mnogo bolje poskrbeti za ohranjanje dediščine, ki bogati sedanje življenje prebivalcem in turistom, in ravnali bolj odgovorno do prihodnjih rodov.
Piran in druga stara mesta so skozi stoletja rasla predvsem na temelju kulture prebivalstva. Lokalna oblast in maloštevilni uradni strokovnjaki so bili le opora domačim investitorjem in izvajalcem. Spomeniška služba in pojem konservatorstva tedaj sploh nista obstajali. Danes občudujemo Piran kot celovito usklajeno mojstrovino urbanega razvoja, stavbarstva anonimnih avtorjev in arhitekturnih biserov.
Glede na to verjamemo, da bo Piran lep in da bo v njem lepo živeti stalnim prebivalcem, ko se bo civilni družbi vrnila vodilna vloga na področju urejanja prostora, arhitekture in skrbi za dediščino.
Projekt ima več faz, od zbiranja arhivskega gradiva (karte, ilustracije, fotografije, načrti, zgodovinski, umetnostno zgodovinskih in literarni zapisi, toponimi, odkrivanje kamnolomov in drugih virov materiala za gradnjo tlakov, zgodovina kamnoseške obrti in stavbarstva), do izdelave izobraževalnega, strokovnega gradiva (inventarizacija tlakovanih površin, fotografiranje, skiciranje in meritve, grafično gradivo: skice, tehnične risbe in detajli, tipologija javnih površin, hierarhija trgov, ulic, uličic, potk, dvorišč, andron, klančin…), izdelave promocijskega gradiva (turistična brošura, plakat, razglednice, strokovna knjiga, multimedija, razstavno gradivo), primerjalne študije za območje severnega Sredozemlja (Serenissime), predavanj, potujoče razstave in delavnice, s katero bi ob pomoči mojstrov obuditi stare tehnike tlakovanja, navdušiti in izučiti nove mojstre za ohranjanje starih tlakov ter opozoriti prebivalce in vse strokovne in upravne dejavnike na pomen in smiselnost ohranjanja materialne prvobitnosti.
Projekt je zasnoval Valter Pikel, univ. dipl. arh., predsednik Društva za trajnostni razvoj Istre marca 2007.
Vir:
http://slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=1720#
http://slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=7427
