Nizko prosto stoječe ognjišče mediteranskega tipa se je do danes ohranilo na zahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, to je v Slov. Primorju in v Beli krajini. Ta ognjišča najdemo bolj ali manj še v vseh razvojnih stopnjah na naslednjih območjih: vse Posočje, Tolminsko z Baško grapo, Šentviška in Banjska planota, Goriška Brda, Vipavska dolina, Brkini, Kras in Slovenska Istra.

Krajevno poteka meja po vaseh zgornje Soške doline, po severnem robu Tolminskega, po vzhodnem grebenu Baške grape, vzhodnem in južnem robu Šentviške planote, ob reki Trebuši in gornjem toku Idrijce čez prelaz Col-Crni vrh preko Hrušice in Postojne, ob reki Pivki preko Bača in Knežaka ter vasi ob gornjem toku Reke. Navedena meja se v celoti sklada z naravno mejo (graben Julijcev od Mojstrovke do Porezna, cerkljanski in idrijski hribi ter vzpetine vzhodno in zahodno od Postojne) pa tudi z gravitacijo v gospodarskem pogledu. Vsi navedeni kraji ter kraji jugozahodno od njih so bili vezani na Gorico in Trst, od koder so ljudje prinašali novosti in jih vključevali v svoje domove.

Vir: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/slovenski_etnograf_33_34_sarf_vrste.pdf

Arhitekturna krajina je ena izmed tistih prvin, ki se v turistično razvitih deželah najbolje promovira in prodaja z najrazličnejšimi vsebinskimi ponudbami. Prostor, ki ima stoletno oziroma tisočletno tradicijo - kulturo je prepojen z izjemno energijo in ta privablja željne tujce, da doživijo delček vzdušja v družbi domačinov.

Več o tradicionalnih istrskih ognjiščih dobite na tej povezavi