V nasprotju s splošnim prepričanjem pa naredi običajna mešanica cementne malte zid tog, posebno še, če se uporablja v večjih količinah. Neprilagodljivost zida gibanju terena in nezmožnost prepuščanja vode lahko povzročita prelome njegove konstrukcije Cementna masa, ki navadno sili na površje, kvari tudi njegovo estetsko podobo.

Druga najpogostejša napaka je gradnja kamnitega zidu z malto in fugiranje. V tem primeru niti ne moremo več govoriti o suhogradnji.

Originalna gradnja in rekonstrukcija v Črnem Kalu

Zgraditi kamnit zid s pomočjo velikih količin cementne malte zelo poenostavi postopek, saj se ni treba mučiti z izbiranjem in pretehtanim zlaganjem kamenja. Toda – kakšen je izdelek? Nesprejemljiv v kulturnem in estetskem smislu, v primerjavi s tradicionalnim suhozidom pa je zmanjšana njegova stabilnost. Slednje se je v praksi pokazalo še zlasti pri zadrževalnih zidovih.

Nasprotja iz prejšnjih dveh slik dobimo sedaj na istem zidu (levo) ali pa uporaba pravilno kvadriranih kamnov še bolj izstopa, seveda, v cementni malti (desno).

Stari zidi (mislimo predvsem na hiše) niso bili nikdar fugirani: bili so ometani s pogosto siromašno apneno malto (ki je na kamniti podlagi zato hitro odpadla, medtem ko se je na fugi obdržala dlje), če je šlo za bivalne prostore. Utegne biti, da se je iz te  faze opuščanja bivalne hiše porodila zamisel o danes tako pogostem fugiranju kamnitih zidov, ki prej kazijo izgled kot pa ga estetsko dopolnjujejo.

Stari ljudje so hišne zide ometavali, da bi jih zaščitili. Kamen je prav tako gradivo, ki se pod vremenskimi vplivi stara in uničuje.

Nasproti si stojita dve praksi: stara suhozidna, ki hkrati izpričuje tudi odsotnost vsakega cementnega polnila in nova, ki se verjetno dopolnjuje s cementnim polnilom v sredini. Pri slednji so kamni zelo kvadrirani, skoraj kot opeka. »Fuge« kažejo na še en problem: graditelj je s kamnom delal kot z opeko. Kamni skratka ne nasedajo drug na drugega v čim večjem obsegu kot v klasični suhozidni maniri, ampak so položeni v cementno malto, ki jo potem fuga zakriva. Kaj je lepo? Nasprotja iz prejšnjih dveh slik dobimo sedaj na istem zidu (levo)   ali pa uporaba pravilno kvadriranih kamnov še bolj izstopa, seveda v cementni malti (desno).

Smo v istrski vasici. Primerjamo lahko tradicionalni suhi zid z večdesetletno tradicijo (levo) in njegovo »moderno« izvedbo v isti vasi od včeraj  (desno) Vprašanje: kako normirati suhozidno prakso?

 Neznanje ne sme postati izgovor za napačne posege v krajino in naselja. Vsak tak poseg ruši, kar so naši predniki gradili več stoletij s trudom in vztrajnostjo. Izgovor, da je delo težaško, dolgotrajno in drago, ne more biti opravičilo za ignoriranje in pozabo starega znanja in veščin. Suhozidi so integralni del kulturne krajine in naselij,  ohranjajo njihovo značilno strukturo in jim poklanjajo enkratno lepoto. Na simbolni ravni so spomeniki preživetja generacij naših prednikov, ki so z neverjetno vztrajnostjo in žilavostjo sobivale z naravo. Obenem so se izkazali za zelo uspešne konstrukcije, ki kljubujejo zobu časa veliko bolje kot še tako moderne betonske in druge zidane konstrukcije.

Poljska hiška v okolici Padne pred obnovo in po njej

REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).