Opustitev tradicionalnega kmetijstva je povzročila veliko škode pokrajini. Izjemno kulturno dediščino, na katero bi morali biti še kako ponosni, izgubljamo.Soočeni smo z gradbeniškimi praksami, ki niso nikdar koreninile v Istri. Glavna razloga, da se več ljudi ne odloča za izvedbo suhozidanih kamnitih konstrukcij, sta pomanjkanja zavedanja o njihovi praktični, estetski in kulturno pričevalni vrednosti ter zmotno prepričanje, da je kamnita gradnja nedosegljivo draga. Zato se raje odločajo za betonske konstrukcije, ki se ne vklopijo v okolico, so neestetske in tudi manj obstojne, kot bomo spoznali v nadaljevanju. Za enkrat so le posamezniki tisti, ki se odločajo za obnovo ali gradnjo kamnitih zidov.

Kmečki dvorec v Gonjačih	Ruševine v Završju	Ruševine v Laborju

Rezultati pa kljub dobrim namenom največkrat niso uspešni, ker manjka poznavanje tradicionalnih graditeljskih tehnik in veščin. Pri gradnji suhozida je tako kot pri plavanju ali vožnji avta: teorija nam pomaga, praksa pa naredi mojstra. Suhozidni mojstri so bili »izšolani« praktiki; izkušnje so prenašali iz roda v rod. Danes se žal ne moremo več ozirati po kontinuiteti izkušenj v družinskem in vaškem krogu, ker podedovanih znanj nismo dovolj cenili, da bi jih ohranili v vsakdanjem življenju. Kaj pa je primerna in celo pravilna suhozidna praksa?

Hiša sredi Krkavč	Obnovljena hiša s pergolo v Padni	Kmečki dvorec v Močunigih

Žal najdemo danes množico odgovorov, ki se pogosto navezujejo na vsakokratnega mojstra in njegovo izkušnjo. Nekdaj pomembne obrti, zlasti kamnoseštvo in klesarstvo, izumirajo, številni kamnolomi pa so opuščeni. Naša kolektivna zavest je povsem pozabila na tehniko gradnje suhega zidu. S pričujočim gradivom se lotevamo normiranja suhozidne prakse. Kdo ve, morda bomo lahko v nadaljevanju priča razvoju verificirane mojstrske suhozidne prakse, ki pritiče lokalni tradiciji!

Da, v letu 2017 smo pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo suhozidar.

Naša prizadevanja imajo prepoznaven in jasen namen: vrniti se h koreninam istrske prakse suhe kamnite gradnje za vse tiste, ki jim to nekaj pomeni. So tudi stvari, ki jih ni moč izmeriti samo v denarju. Hkrati ugotavljamo, da je vračanje h kamniti dediščini Istre racionalno dejanje. Ne spuščamo se v prevladujoče miselne podobe o ravnanju z okolico, pač pa samo z veseljem ugotavljamo, da se ohranjanje in razvijanje kulturne dediščine izplača. Podajmo se na pot lastnega izkušanja.

REVITAS - Revitalizacija istrskega podeželja in turizma na istrskem podeželju je čezmejni projekt, ki ga sofinancira Evropska unija skozi Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 (IPA – instrument predpristopne pomoči).