Strnjena vasica Reparec ima stare, kamnite hiše s pergolami in značilnimi malimi okni, ki so varovala ljudi pred ostro zimsko burjo. Sredi vasi je najstarejša hiša, ki je še vedno krita s škrlami. Domačije so povezane med seboj in hiše se stiskajo ena z drugo, tako da se korte odpirajo na glavno ulico, ki pelje skozi vas. Domačini spoštujejo svojo vasico in so zato ponosni na posebnosti Reparca. V vasi je zanimivo ognjišče, ki je okrogle oblike. Poleg tega je v vasi obilica znamenj, ki so ravno tako vaška posebnost.
Predhodniki Reparčanov so živeli na hribu imenovanem Veli Reparec. Tam je bila voda in zelo verjetno je, da so se zato ustavili ravno na tem mestu. Pod hribom pa je kraj imenovan Poli malina, kjer so ostanki mlina, ki je včasih mlel pšenico okoliškim prebivalcem. Domačini vedo povedati, da je vas dobila ime po priimku Repa. Repova vas - Reparec. Ti kraji so bili od vedno zelo na prepihu, saj so tod potekala nenehna prerekanja med Avstrijo in Beneško republiko. Kasneje pa so tukaj prodirali Turki in še kasneje Uskoki.
Včasih so se ljudje večinoma ukvarjali s kmetijstvom. Danes je najbolj razširjeno vinogradništvo. Do nedavnega so se na vasi ukvarjali tudi z živinorejo. Kljub temu pa so nekatere kmetije opravljale tudi druga opravila, po katerih so domačije dobile nadimke. Tako so Kolarji in Fažûleti izdelovali sode, vozove in samokolnice, medtem ko so Lajci dobili nadimek po lovu. Drugi so opravljali tudi kovaška dela in so tako pokrivali vse potrebe tukajšnjih prebivalcev. Ljudje so večinoma redili po eno kravo, par volov za delo na njivah in ovco. Prave ovčereje ni bilo, ker so pridobljeno volno uporabljali le za domače potrebe. Domačije so imele tudi kokoši in po dva prašiča. Od teh je bil eden za zakol, drugi pa za vzrejo in kasnejšo prodajo na sejmih, ki so potekali od Buzeta do Motovuna skozi celo leto.
Sicer se je pridelovalo koruzo, oves, krompir, fižol in buče ter gojilo trto. Ti pridelki so prisotni tudi danes, vendar v nekoliko manjšem obsegu, saj vse manj ljudi obdeluje zemljo. Posebna pozornost je namenjena pridelovanju vina, ki so ga Reparčani imeli že od nekdaj v izobilju. V vasi delujeta dve vinski kleti pri Stepančiču in vinska klet Božo.
Vas je razmeroma živa, kljub majhnemu številu svojih prebivalcev. Kulturno življenje se odvija skupaj s Pregaro in njeno okolico. Praznujejo se cerkveni prazniki, pust, šimonija, ko je ples v Pregari, Karmelska Mati božja, ko se praznuje zavetnica župnijske cerkve v Pregari, pod katero spada tudi Reparec.
Danes so v vasi le trije priimki Stepančič, Kljun in Zugan. Včasih pa so bili še Grižančič, Šorgo in Markežič. Ljudje se spominjajo časov takoj po drugi svetovni vojni, ko je odšlo trideset mladih iz Reparca na semenj v Zrenj. Danes pa se toliko mladine komaj najde v celotni pregarski župniji. Povojni časi so prinesli veliko negotovosti v te kraje. Kot drugod, so se tudi tukaj mladi odločali za tujino in večja mesta. Okoli leta 1950 je bilo v vasi še 135 ljudi, danes pa jih je le 33.
Značilnost vasice, poleg svoje govorice, je tudi ta, da v vasi ni niti ene šterne.
Za vasico so bile zelo pomembne pridobitve elektrike, vodovodne napeljave in telefona. Za električno napeljavo so se borili trije predstavniki v Buzetu, pod katerega so ti kraji spadali in dobili leta 1954 prvo električno napeljavo. Ta pa je bila tako slaba, da je vsaki hiši pripadlo le za polovico žarnice elektrike kot se spominjajo domačini. Okoli leta 1980 pa je tedanjo napeljavo obnovilo in posodobilo podjetje iz Zagreba. Drogove so prispevali domačini sami. Dogovorjeno je bilo, da vsaka družina priskrbi določeno število drogov. Poleg drogov so domačini sami kopali luknje za postavitev le-teh. Luknje so kopali od Brezovice do Reparca (približno 3 km). Kasneje pa je te drogove država zamenjala. Vodovod je bil napeljan leta 1980/81, najprej za vsak zaselek posebej, čez nekaj let pa do vsake hiše. Tudi za telefon so morali domačini največ sami prispevati. Leta 1984, 1987 so domačini kopali luknje za telefonske drogove. Leta 1987 so dobili telefon samo tisti, ki so plačali dogovorjeno vsoto. Ostali vaščani so dobili telefon veliko kasneje, okoli leta 1991.
Prirejeno po: http://www.koper.si/index.php?page=static&item=2001369&tree_root=4
Tekst: Salvatore Žitko
Projekt »POSTAVITEV INFORMATIVNIH TABEL IN INFO PANOJEV OB KULTURNIH ZNAMENITOSTIH V ZALEDJU MESTNE OBČINE KOPER« delno sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Za vsebino projekta je odgovorna Mestna občina Koper. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja RS 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
