Naslednji pomemben dejavnik je bil teren, njegova konfiguracija in višinske točke. Če se je le dalo, so gradili naselja na višinah, na spodmolih, vetru navkljub. Najraje ne tudi na ali ob vodi. V dolini je bolezen, so dejali.
Podnebne razmere se spogledujejo z orientacijo glede na strani neba. Severna stran hiš skorajda ni imela odprtin, na korti pa so hoteli imeti čim več sonca, zato so bile zaželeno postavljene v idealni smeri proti jugu ali jugozahodu. Vsa ta "mišjanca" je potem dala nek rezultat. Ko pridete do kakšne stare hiše in želite ugotoviti idealno sončno lego pri njej, glejte kje so kamnite klopi in kako so postavljene. Martinčkanje je bila - kot tudi danes - zelo dopadljiva stvar, prekomerno sonce pa so urejale pergole in murve.
Skorajda zanemarjen bivalni člen je bivalno dvorišče - korta. Istrska družina je tričetrt leta preživela zunaj, na korti in po opravilih na zemlji. Tak bivalni ritem bi bila čista dodana vrednost, v kolikor pomislimo na podeželski turizem. V glavnem se je poleti hodilo v hišo samo spat, pozimi, pa so se stiskali okoli ognjišča. Dvorišče - korta je bilo praviloma usmerjeno tako, da je dalo čim več zasebnosti, stran od neželenih pogledov. Na nekaterih mestih jo je obdajal nizek suhi zid, bolj zaradi vtisa zaokroženosti in celote, kot pa zaradi preprečevanja pogledov nanjo. "Obvezni" inventar korte je zajemal bogato kamnito pohištvo, kot so kamnite mize, klopi, pomivalna korita, stopnice v zidu, če je bilo potrebno, vodnjake z lesenim ali železnim molinerjem (vitlom), nizke mejne zide s skrbno obdelanimi robnimi kamni, talne debelejše plošče - škrloni in pa seveda bolj ali manj bogato opremljeno pročelje hiše. K temu dodajmo še ozelenitev, ki jo je dajala pergola na pročelju, murva nad kamnito mizo, rože, posebej vrtnice v gredicah ob hiši, trava, ki je zasedala vsaj del korte, da je blažila sončno pripeko poleti.
V nadaljevanju pa povzemam besede Maria Perosse iz knjige Kontinuiteta v stanovanjski kulturi Istre:
Za istrske vasi je značilno povezovanje nekaj hiš v krajše ali daljše vrrste. Takšni nizi hiš z glavnimi pročelji, usmerjenimi proti soncu zaradi svoje zgoščenosti in arhitekture, dajejo vtis majhnih mest.
Istrske hiše so vedno obrnjene proč od smeri, iz katere piha burja, zato da dajejo zavetje. Glavna fasada (v Istri je to vzolžna stran hiše in ne čelna) tako gleda proti jugu oziroma proti jugozahodu. S te strani je vhod z značilno pergolo, ki čez poletje ščiti pred veliko vročino, pozimi, pa listja ni in je sonce dobrodošlo, dopušča, da prodira v notranjost hiše.
Pred hišo pogosto raste murva, ker je bila vzgoja sviloprejk v Istri znana že od nekdaj (prvi zapisi o tem so že iz leta 1652), posebno razvita pa je bila od 18. stoljetja dalje.
Ponekod si nad okni vgrajujejo še perforirane kamnite konzole - prstane, v katere postavijo lesen drog z zaveso, ki jih ščiti pred soncem in nezaželjenimi pogledi. Ostale fasade so kompaktne, brez ali le z nujnimi majhnimi odprtinami, kar jih dodatno ščiti pred močno burjo. Zaradi močnega vetra ni mogoče zaščititi glavne fasade pred dežjem, zato je napušč minimalen.
Vir:
Perossa, Mario. Kontinuiteta v stanovanjski kulturi Istre. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, 1977 - (Knjižnica Annales: 17)
