Sedela sva v središču sveta. V koprski kavarniLoggia. Približno 250 metrov za nama je bila kot nekakšen čebelnjak s turisti še pred petimi leti največja ladja na svetuVoyager of the Seas. Pred nama, na nekdanjiPlatea comunis, zdajšnjem Titovem trgu, je bil babilon, vrvež stotin turistov, ki so govorili angleško, špansko, nemško, francosko, celo italijansko, kitajsko in filipinsko.

Nekatere so prevažali lipicanci v vpregi. Približno 43 metrov nad nama so turisti s koprskega zvonika s fotoaparati v rokah občudovali dimnikarsko simfonijo. Z najimenitnejše koprske hiše, gotsko-renesančnePretorske palače, v kateri še zmeraj odloča mestni svet, je na naju pazila Pravica. V antiki je bila to Paladija, boginja vojne, v srednjem veku pa so jo preimenovali vAsterijo, ki v eni roki drži pravičniški meč, v drugi pa tehtnico. V stolnici sta še zmeraj telo in duh sv. Nazarija, prvega koprskega škofa iz leta 524. Nasproti jeArmerija(nekdanje skladišče orožja), ki je zdaj skladišče in sedež univerzalnega znanja – rektorat. Če nisva bila v središču sveta, sva bila največ nekaj lučajev stran.Dragan Marušič je rojen Koprčan. Zdaj je zaslužen meščan, saj je medprvimi ustanovitelji koprske univerze, matematik »u nulo«,dekan fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, mislec, filozof.

»Kje je središče sveta?« mu postavim težko matematično vprašanje. »Središče je projekcija, ki ima v sebi vse, kar je znotraj tebe. V središču sveta je ujeto vse, kamor se izgublja neskončnost, neskončnost pa je tisto, česar človek ne more dojeti. Če je center sveta za Kitajce Kitajska, za Američane Amerika, potem je za naju Koper.«

Koper podoben Kaliforniji

In če narediva racionalen umik iz sebe? »Potem je zame po vplivu, ekonomski moči, kulturi, znanosti...središče sveta Kalifornija, natančneje San Francisco in sto kilometrov okoli njega, kjer je tudiSilicijeva dolina, kjer sta univerzi Berkeley in Stanford. A Koper me malce spominja na Kalifornijo izpred 20 let. Njegova oddaljenost od središča sveta se manjša, ker ima univerzo, ker se dogajajo spremembe na infrastrukturni ravni, postaja vse bolj odprt prostor, ima večji pretok ljudi. V Kaliforniji me je najbolj prevzelo, da so živeli tako sproščeno, 'na easy', hkrati pa so bili odnosi med ljudmi in delom tako intenzivni. Koper ima dovolj sproščenosti in premalo zagnanosti. S prihodom ljudi, ki imajo v sebi več zagnanosti, se lahko to obrne.«

Glavno mesto Istre je svojo vlogo bistveno okrepilo z osamosvojitvijo Slovenije. Če bi imelo v zaledju več prebivalstva, bi bilo drugi slovenski center. Njegov razvojni potencial gre v smeri Kozine, Krasa, niti ne v notranjost Istre, kar je odvisno od prometnic. »Imamo pa v Kopru prednost pred San Franciscom. Tam se jim o baroku, gotiki, sv. Nazariju in drugih velikih Koprčanih iz dolge zgodovine niti ne sanja.

Američani so prevzeti nad univerzitetnim vrvežem v starem mestu. Zato sem spremenil prvotno zamisel o tem, da naj bi biluniverzitetni kampuskje zunaj mesta. Zdaj mislim, da bi bilo idealno, če bi lahko del mesta, denimo del Verdijeve in del Kidričeve ulice spremenili v kampus s predavalnicami, kabineti, laboratoriji, knjižnicami, tudi klubi, kavarnami, restavracijami, parki in vsem, kar sodi v študentsko okolje,« razmišlja sogovornik.

Kolhijci zaman lovili Argonavte

Po zgodovinarju in koprskem škofu Pavlu Naldiniju so bili prvi ustanovitelji Kopra Kolhijci, azijsko ljudstvo z mrzlih bregov Črnega morja. Kolhijski kralj Aietes je poslal veliko vojsko za argonavti, ki so mu ugrabili hčer in pobegnili po Donavi navzgor (tedaj so ji rekli Hister). Kolhijci so jim sledili, toda zaman. Argonavtov niso odkrili. A tudi oni so (vsaj kakšnih 500 let pred nastankom Rima) po rekah pripluli vse do Jadranskega morja. Naselili so se v Istri (dežela je torej dobila ime po reki, po kateri so pripluli). Častili so boginjo vojne Palado in po njej ter po njenem ščitu aegidi je mesto sprva dobilo ime. Grška beseda aegis pomeni tudi isto kot capra (koza). Na ščit in grb so zato upodobili koze, otoku pa so pravili tudi Kozji otok – Capraria.

Namesto Aegide je v petem ali šestem stoletju našega štetja nastal Justinopolis. Ko pa se je leta 1278 mesto podredilo Beneški republiki, je postalo Prestolnica Istre (Capo d'Istria). »Tako je z veliko srečo postalo prestolnica vse pokrajine, toda ne po zaslugi hlapčevske koze, temveč gospodujočega leva. Dodeljeno mu je bilo vrhovno sodišče, ki je odločalo o sporih, ne samo v Istri, ampak tudi na območju Lošinja in Cresa,« je že leta 1700 pisal Naldini.

Torej sva res v središču dogajanja. Med Grki in Rimljani, med Bizantinci in Iliri, med Kalifornijo in Črnim morjem, med argonavti in zlatim runom, med matematiko in turizmom...

Muzejski trg, Golobji vrt in Titov trg

V rosnih Draganovih letih ni bilo dileme, kje je središče sveta: »To je bila razdalja med šolo in domom; igre, brcanje žoge na Muzejskem trgu, koprskem Belvederju, v Glagoljaški, na kopališču, kjer še ni bilo marine, v Golobjem vrtu za muzejem... Vsa Kidričeva je bila naša pa Brolo in travniki na Bonifiki. Po eno uro smo sedeli na zidku ob Kidričevi, kjer je bil korzo, in opazovali srednješolke in srednješolce ter množico drugih, ki so drli mimo.«

»Tujcu bi pokazal Muzejski trg, ki ima res pozitivno energijo, čeprav je bil ob njem dolga leta velik koprski zapor, ki so ga po osvoboditvi porušili zaradi fašističnih grozodejstev v njem. Še zdaj se radi dobimo v kavarni pri Pinotu. Pred 40 leti je to bila gostilna in prva picerija v Jugoslaviji s krušno pečjo. Pokazal bi mu Golobji vrt za Pokrajinskim muzejem, kjer je bila terasa hotela Galeb. Tam so bile predstave, nastopali so ansambli, prostor je bil nabit z energijo, pa zdaj zanj celo številni Koprčani ne vedo več.«

Tujcu bi Dragan Marušič razkazaltrg Brolo, ob katerem je cerkev Marijinega vnebovzetja (cerkve so v Kopru gradili želeta 210), tu sta škofijski dvorec, park, kot nalašč za sproščanje... Mesto je imelo že v srednjem veku vodovod iz Rižane. »In seveda Titov trg, kakršnega ne premore niti eno ameriško mesto in tudi zelo malo evropskih mest se lahko pohvali s čim podobnim.«

Znameniti možje

V Kopru so živeli znameniti možje, na primer Peter Pavel Vergerij mlajši, ki ni bil najbolj povšeči rimski cerkveni oblasti, saj je vse prerad zagovarjal nemške in slovenske protestante. Na koncu se je družil s Primožem Trubarjem v Tübingenu.Koprčanje bil tudi veliki raziskovalec, izumitelj in zdravnik Santorio Santorio, kije odkril termometer. »Ja, prav ta intelektualna in znanstvena tradicija potrjuje, da je bila odločitev o Kopru kot univerzitetnem mestu prava izbira,« se znova vrne k področju, ki ga popolnoma prežema. Zato se mu zdi logično, da če je imel Koper v Naldinijevih časih 40 cerkva, bi lahko imel danes sto študijskih programov (ima jih 63). Opozori še, da je Koper šestkrat manjši od Trsta, a mu (kljub manjšemu številu prebivalstva) konkurira. Težava pa je v odnosu Ljubljane do Kopra in obalnih mest na splošno, ki jih jemlje predvsem in zgolj kot prostor za sproščanje.

Z zastavljenim razvojem mesta se strinja. »Kot naravoslovca me zanima funkcionalnost mesta. To, da postaja Bonifika športno središče, ki povezuje dva dela mesta, podpišem. Manjka še kakšna večja dvorana, kjer bi lahko konkurirali za organizacije večjih športnih dogodkov, kjer bi imeli večje kulturne, glasbene, teniške in druge prireditve, navsezadnje kongrese,« pravi še zmeraj goreč privrženec košarkaških tekem in dober plavalec. Pri Slovencih ga moti, da »so goreči kverulanti (bolestni prepirljivci, zgage) in denuncianti (ovaduhi)«.

Mnogotere zanimive zgodbe, povečini pozabljene.

In tudi to, da Koprčani tujcem še zmeraj ne znajo povedati mnogoterih zanimivih zgodb, ki jih skriva bežen pogled naKozji otok. Turisti se gnetejo pred zvonikom, za katerega je treba plačati tri evre, v muzeju pa nobene gneče, čeprav je vstopnina samo dva evra in v njem veliko bogatejši »razgled«.

A turisti očitno ne vedo, kaj vse bi lahko izvedeli v muzejski palači. Koprčani očitno še nimajo prave žilice za turizem. Tujcev se bojijo, najbrž še iz časov argonavtov, Kolhijcev in potem Genovežanov, ki so jim leta 1380 požgali in porušili mesto, ukradli relikvije sv. Nazarija in sv. Aleksandra, a so jim jih 42 let pozneje z velikim kesanjem prinesli nazaj. Ligurci so že takrat vedeli, kaj je kultura in kako svete so relikvije. Fašisti, ki so Kopru pobrali najlepša umetniška dela, se bodo nekega dne morda tudi zavedali svojega barbarstva in vrnili mestu tisto, kar mu pripada...

Šla sva na Golobji vrt in atrij pokrajinskega muzeja, ki sta kljub precejšnji gneči v mestu samevala. Muzejski trg je, namesto da bi izžareval energijo, kakršno pozna Dragan Marušič, grdo razkopan, ves v prahu in plevelu... Zaradi kverulantov v kulturniških vrstah, sva družno ugotavljala med pomenkovanjem. Koper je bogato mesto, ki bi potrebovalo še vsaj sto let pridnih in nikakor ne kverulantnih ter denunciantnih prebivalcev, pogled v znanost, filozofijo, predvsem pa čez svoje strehe proti obzorju, v središče sveta.

Vir:

Boris Šuligoj,Koper sre, 06.07.2011, 15:28, http://www.delo.si/druzba/panorama/odkrivamo-koper-z-draganom-marusicem.html