Naravne razmere so bile najmočnejši dejavnik že pri izbiri lokacij. Pomembno je bilo, da je stalo naselje na zavetrnem in osončenem kraju, v bližini pitne vode. Naselja so največkrat pomaknjena v strma pobočja, na skalne pomole, pod skalne stene, na slemena, na vrhove gričev, redkeje na robove dolin. Po eni strani so na tak način obvarovali najrodovitnejšo zemljo, po drugi strani pa je bila taka lega predvsem v srednjem veku in prej pomembna iz obrambnih razlogov.
Občutne razlike med tipi naselij izhajajo iz prevladujočih gospodarskih dejavnosti. V bližini obale so se razvili številni kolonski zaselki. Mlinarski zaselki so bili nanizani ob strugah rek in potokov. Posebnost so solinska naselja, ki so nastala na stiku kopnega in morja. Na osojnih straneh položnih obalnih gričev so naselja, kjer so se ljudje preživljali z gojenjem sadja in vrtnin. Širše obalno zaledje zaznamujejo strnjena naselja in zaselki z domačijami pretežno malih kmetov.
Poselitev sega v prazgodovino, do t.i. gradišč. Tradicionalna naselja so se oblikovala postopno. Najstarejše stavbe znotraj vasi so iz 15. stoletja. V naslednjih stoletjih so se naselja širila in gostila znotraj svojih obodov do največjega razcveta, ki so ga vasi doživele v drugi polovici 19. stoletja, ko so bile gospodarske razmere ugodne in nato do prekinitve v drugi svetovne vojni in po njej.
Naselja so se razvijala kot živi organizmi, zrasli iz danega okolja. Pri oblikovanju stavb so dobro razvidne skupne poteze, kot so gradivo, orientacija stavb, naklon strešin, gabariti in oblika stavb, razpored in oblika fasadnih odprtin, itd. Skupna značilnost je tudi, da so vsa ta naselja strnjena na razmeroma majhnem prostoru. To in pa prilagajanje stavbnega tkiva terenu, komunikacijam, parcelam in drugo ustvarja tisto značilno slikovitost kraških in predvsem istrskih vasi in zaselkov.
Po drugi strani pa je vsako naselje, zaselek, kot tudi posamezen objekt individualen organizem, ki ga je oblikovalo več dejavnikov. Predvsem so naselja oblikovali prebivalci oziroma življenjski utrip družin skozi več generacij. Poudarek večjih vasi so cerkve, ki izstopajo po svoji masi, stavbnem oblikovanju in višini zvonika.
Vir:
Benčič Mohar, Eda. Kulturna dediščina podeželja občin Piran in Izola ter Mestne občine Koper. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, marec 2004
