Začetki solinarstva v naših krajih
Strokovnjaki domnevajo, da so bile na območju Slovenske Istre soline že v rimskem obdobju, toda pisni viri, ki bi to potrjevali, niso ohranjeni. Prvi tak ohranjen dokument je z začetka devetega stoletja, ki omenja več manjših solin na širšem območju Pirana. To območje je v srednjem, pa tudi v novem veku spadalo v okvir Beneške republike, vse do njenega razpada leta 1797, ko so francoske čete vkorakale v Benetke in brez bojev zasedle mesto. Kraji na današnji slovenski obali, ki so bili do tedaj pod Benetkami so prišli pod Avstro ogrsko monarhijo.
Tako pod Benečani, kot pod Avstro-ogrsko je bila sol izjemno pomemben trgovski artikel – tako pomemben, da je bila njena proizvodnja, predelava in trgovina podvržena državnemu monopolu, tako kot tobak in številni drugi izdelki, ki so prek posrednih in neposrednih davkov skrbeli za zapolnitev državne malhe. Znan je dokument, datiran v prvo polovico desetega stoletja, ki primorskim mestom določa obvezno prodajo soli Beneški republiki.
Ponekod naletimo na trditev, da je bila Beneška republika narejena na soli, vsa sol za prodajo po morskih poteh je morala skozi Koper, tedanje središče Beneških posesti v Istri, kjer so plačevali davek Beneški republiki, ki je imela monopol nad soljo. Tudi za Piran pravijo, da je bil narejen na soli, skratka sol je bila ekonomska podstat življenja v današnji Slovenski Istri.
Solni davek je bil v 19. stoletju med donosnejšimi viri prihodkov. Sol je namreč spadala med tiste proizvode, nad katerimi je Dunajski dvor držal monopol. Tako so vsi prihodki od prodane soli šli v državno blagajno, in teh prihodkov ni bilo malo. Cena soli v Avstrijskem cesarstvu ni bila enotna, najvišja je bila prav v habsburških dednih deželah, se pravi tam, kjer so večinsko živeli naši predniki. Prodajna cena centa (100 kg) soli je bila v letu 1866 med sedmimi in osmimi goldinarji, proizvodni stroški pa vsega med štiridesetimi in osemdesetimi krajcarji – razlika je šla v državno blagajno.
Sol je imela v tem času pomembnejšo vlogo v prehrani ljudi pa tudi živine, kot jo ima danes, zato je bila tudi njena poraba večja. Zgolj za ponazoritev omenimo, da je danes priporočen dnevni vnos soli za odraslega človeka pod petimi grami, medtem ko je bila še v 16. stoletju na razvitem Zahodu (Francija) ocenjena poraba soli okoli 20 gramov na dan na prebivalca.
Največje soline na istrske območju so bile piranske, ki so združevale soline v Sečovljah (starejši del Fontanigge in mlajši Lera), soline Fazan v Luciji in soline v Strunjanu. Večje soline so bile tudi na območju Trsta, dvoje v okolici Kopra, ob Badaševici in Rižani, manjše soline pa so imeli tudi v Izoli. Te so se uporabljale predvsem za oskrbo lokalnega prebivalstva s soljo.
Tradicionalna pridelava soli
Pridelava soli se skozi čas ni kaj dosti spreminjala in je še danes z izjemo uporabe nekaterih tehnoloških novosti, takšna, kot je bila pred stoletji. Pomembnejša sprememba v tehnoloških postopkih, ki je vplivala na kakovost, predvsem pa na (belo) barvo soli, je bila uvedena daljnega leta 1358, ko so Benečani po zgledu Paških solin v kristalizacijskih gredah solnih polj (kavedinih) začeli gojiti tako imenovano petolo – nekaj milimetrov debelo mikrobiološko podlago, sestavljeno iz cianobakterij, sadre, karbonatnih mineralov in gline. Petola preprečuje, da bi se sol mešala z morskim blatom na dnu bazena, obenem pa ima vlogo biološkega filtra. Ker je sestavljena iz živih organizmov, morajo solinarji paziti, da ne zamre. Petoli lahko škoduje sonce, ki povzroči, da površje suhega kavedina razpoka, enako nevaren kot sonce pa je tudi dež, kadar v kavedinu ni vode, saj sladka voda povzroči gnitje petole. Podlaga, na kateri je petola, je v Sečoveljskih solinah sestavljena iz ilovnatih naplavin reke Dragonje. Tudi sicer so kavedini občutljivi in se kaj hitro lahko poškodujejo. Solinarji so pri svojem delu običajno hodili po nasipih, pri nekaterih delih pa je bilo treba tudi stopiti na kristalizacijske grede, kar pa z bosimi nogami niso smeli storiti, saj bi lahko prišlo do poškodb dna. V ta namen so obuli taperine – posebne lesene natikače oziroma cokle.
Kako je potekala žetev soli?
Sol se dela ali bolje kristalizira v kavedinih. Če je vreme ugodno, se to godi v vsej stieri naenkrat in seveda vsak dan. Stiera je vrsta kavedinov enega solnega fonda. Fond ima lahko tudi po dve stieri, vendar sta navadno manjši. Zvečer napeljejo težko vodo iz servidorov in jo pustijo čez noč. Ponoči navadno pihajo vetrovi, ki deloma že začno kristalizacijo soli. Naslednji dan dopoldne sonce in veter, ki začne pihati med deveto in enajsto uro, ta postopek nadaljujeta. Na dnu kavedina se pojavijo majhni beli kristalčki, na gladini vode pa se napravi tanka skorja, kateri pravijo l'afioreto alil'aflor. Ta skorja je sicer prozorna, vendar škodljiva, ker preprečuje nadaljnjo kristalizacijo soli na dnu. Da bi sol pravilno kristalizirala, mora biti pokrita z vodo. Zato jo je treba, ko sonce in veter posušita kavedin, polivati. Sol polivajo z vedrtu podobnim korcem, imenovanim butasso. Ko je morska voda dosegla ustrezno zgostitev, je sol kristalizirala. Takrat so jo pobirali s posebnimi solinarskimi grabljami, ki se imenujejo gaveri. Ob dobrih razmerah so lahko dnevno nagrabili tudi med tri in pet tonami soli. Postopek pobiranja soli in transporta do skladišča je obsegal več korakov. Fizično napornejše so opravljali moški, lažje pa ženske in v starejših časih tudi otroci.
