Objavil Stanko Ivančič 31.08.2024
V arhivu koprske družine Madonizza, ki je leta 1774 z nakupom vseh nepremičnin samostana postala lastnica posestva, je dokument, kjer piše da je že leta 1053 tam dal zgraditi cerkvico patriarh, škof in beneški dož Contarini. V tistih časih se je današnji Ankaran imenoval Oltra, danes se izvedenka Valdoltra uporablja le še za okolico bolnišnice.
Družina Madonizza se je ukvarjala večinoma s kmetijstvom in je že imela dve veliki posestvi v dolini reke Rižane, kjer so pridelovali žito, vino, olivno olje, sadje in druge pridelke, a tudi živino so redili. Večja gradbena dela na nekdanjem samostanu je začel v začetku 19. stoletja, Nicolo in nadaljeval njegov sin Pietro. Potrebovali so skladišča za olivno olje, vino in sadje. Zato so v pritličju nekdanjega samostana uredili klet, skladišča in hlev za konje in živino. V nadstropju pa so uredili bivalni del.
dela na hotelu Turist gredo proti koncu, slika iz leta 1958
Po smrti očeta se je Pietro Madonizza odločil dela nadaljevati in zaključil dela na notranjem atriju. Dal je razstaviti in prenoviti vodnjak na notranjem dvorišču in sanirati cisterno, oziroma vodni rezervar. Vodnjak in cisterno so obnavljali 3 mojstri kamnoseštva; eden iz Pirana, dva iz Kort nad Izolo.
Leta 1879 je pravnuk, ali nečak Pietra Madonizze, Nicolo začel z večjimi deli na celotnem kopleksu stavb. Prenovili so streho, glavno fasado stavbe, zgradili zvonik v obliki preslice na vrhu, postavili strelovod in odtoke v cisterno. Dela so končali novembra 1882. Leto dni kasneje so prenovili hleve.
Leta 1893 so prenovili in utrdili fasado s kamni in malto. Iz mesta Koper so z ladjami pripeljali 150 vozov kamna. Že obdelano kamenje je prišlo z družinske palače na Belvederju, ki je pogorela leta 1858. Iz pogodb je videti, da so dela na nekdanjem samostanu in palači Madonizza (sedanji sedež MOK) v Kopru opravili isti mojstri. Tako je konec 19. stoletja palača Madonizza v Oltri dobila končno podobo, kot jo več ali manj vidimo še danes.
Palača Madonizza v Kopru pred požarom,, kjer je danes sedež občinske uprave. Po požaru leta 1858 so jo prenovili isti mojstri, ki so obnovili tudi nekdanji samostan v Ankaranu.
Bogatstvo družine Madonizza je izviralo predvsem s prodajo žita po celotni Istri, ki so ga mleli večinoma v mlinih na Rižani in iz vina. V začetku 20. stoletja, se je Pietro dopisoval s strokovnjaki za trte in vino, ker so se v Istri začeli sušiti celotni vinogradi zaradi napada trtne uši. Bil je prvi pri nas, ali vsaj eden prvih, ki je uvedel cepljenje trt na podlago ameriške trte.
Zaslužek s trgovino z žitom je močno padel po 1. svetovni vojni in Pietro se je odločil, da na področju letne rezidence in sedeža posestva v današnjem Ankaranu investira v turizem. Načrtoval je preureditev rezidence v hotel Convent, počitniške vile, parke, plaže in izgradnjo novega pomola za pristajanje večjih parnikov. Dela je sicer velikopotezno začel, a je 2. svetovna vojna projekt ustavila.
Po vojni so njegove, nekoliko okrnjene, zamisli oblastniki predstavili kot svoje in začeli s pripravo načrtov za hotel Convent, ki pa je, kot je videti na 2. sliki iz leta 1958, ko so se dela na bodočem hotelu bližala koncu, postal hotel Turist. Danes je spet hotel Convent, kot je načrtoval Pietro, ki se je po 2. svetovni vojni iz Ankarana preselil v Koper in kasneje iz Kopra v Trst, kjer je živel pri svojih dveh sestrah, do konca življenja.
Hotel Konvent na razglednici iz leta 1964. Vir: Ines Uetič – Annales
Hotel in turistično kompleks na področju nekdanjega samostana na razglednici iz leta 1964
Vir: https://kuopranbot.si/author/stanko/
