Po izročilu se je Sv. Nazarij rodil v istrski vasici Boršt nekje med leti 470 in 480. Pripadal je bogati družini z rimsko-grškim poreklom. Njegovo škofovsko posvečenje je leta 524 izvedel papež Janez I., na pobudo oglejskega patriarha Štefana in cesarja Justina I.
O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel v četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore). Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne.
Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega škofa, le-te premestil “nekam na varno”, kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se čudežni dogodki niso končali tu.
Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: “O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta”.
Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:
NAZAR
PSVL. MI
GRAVIT
IN DNO KL
XIII. JVLY
Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend.
Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Njegova zemljica res ni bila lahka. Ko so leta 1357 Benečani dokončno podjarmili puntarski Koper, so tudi porušili del obzidja, da se jim kaj takega ne bi več zgodilo. In glej ga zlomka, leta 1386 so prišli Genovežani, zakleti sovražniki Benetk in brez težav oplenili Koper, ki se ni mogel braniti. Naropali so mnogo dragocenosti, med njimi tudi relikvije sv. Nazarija. In moralo je miniti kakšnih sto leti, da so si Koprčani izprosili te relikvije nazaj.
Danes počiva njegov kamniti sarkofag v zakristiji stolnice.
Vir:
https://visitkoper.si/cudezni-zascitnik-kopra
