Po končanih vojnah med Histri in Rimljani, so zmagovalci prevzeli nadzor nad prebivalci Istre ob obmorskem delu, v notranjosti pa veliko kasneje. Po letu 177 pred našim štetjem, ko je rimljanska vojska premagala Histre v severnem delu Istre, so počasi začeli poseljevati to področje, bolj intenzivno, pa po letu 129 pred našim štetjem, ko so dokončno premagali še zadnje uporne Histre v Istri.
Pred okupacijo Rimljanov so v Istri obdelovali zemljo le v dolinah pod gradišči, kjer so gojili ječmen in druge žitarice, vendar so takratni prebivalci, večinoma pasli živino in živeli v gradiščih na vrhu vzpetin. Z Rimljani so začele rasti vile rustike, oziroma rimljanske kmetije, bolj točno obsežna posestva. Spreminjal se je način življenja in struktura prebivalstva, kar se je še pospešilo z rimskimi cestami. Še posebej z glavno cesto Via Flavia, ki je iz Italijanskega polotoka, iz Ogleja mimo Trsta peljala skozi Istro v današnjo Pulo.
Že leta 1743 R. G. Carli poroča o najdbi črno belega rimljanskega mozaika v Valdoltri, sicer isti avtor piše leta 1740 o najdbi mozaikov, barvnih tlakov in temeljev rimljanskih zgradb v Žusterni. Leta 1913 je v publikaciji “Archeografo triestino” Puschi Alberto, opisal rimljanske najdbe v Ankaranu. Alberto piše o več razkošnih rimljanskih vilah, od katerih so bile ruševine še vidne v tistem času. Na področju Ankarana naj bi že v preteklosti našli več rimljanskih kovancev in različnih predmetov. Kamnito pepelnico (posoda za pepel pokojnikov) izklesano na zunanji strani v obliki pletenega koša, iz istrskega kamna, je bila v uporabi kot posoda za olivno olje. Dolgo so kamnito posodo uporabljali v gostilni Giovani in Giuseppe Spagnoletto v spodnjih Škofijah. Sedaj je v koprskem muzeju. Kamnito posodo so odkopali, skupaj z mnogimi drugimi predmeti med ruševinami rimskih poslopij, ob cesti, ki je peljala iz Valdoltre do mosta čez reko Rižano. Alberto Puschi se je spominjal svojih sprehodov po posesti bratov Spagnoletto, kjer je ob vznožju Sermina, na severno vzhodni strani videl ruševine rimskih zgradb in ostanke kamnitega rimljanskega vodovoda.
Piše, da so pri širjenju zavetišča, oziroma današnje bolnišnice Valdoltra, našli temelje, zidove in mozaike rimljanske vile, med cesto in morjem. Julija meseca, leta 1912 je na najdišču začel z izkopavanji profesor Arturo Biondi s svojimi dijaki iz koprske italijanske višje gimnazije. Iz teh raziskav, opisov in risbe, ki jo je narisal Pietro Opilia s tržaškega muzeja, je vidno, da je bila tam velika rimska vila. Arturo opisuje ostanke vile, ki si jo je osebno ogledal. V dveh prostorih je bil tlak iz črno belega mozaika, veliko je bilo rdečega in zelenega ometa, kar je dalo slutiti, da so bile na zidovih razkošne freske. Videl je tudi dele okvirjev in stebričev iz marmorja. V svojem članku predlaga nadaljnje raziskave, saj je odkopan le manjši del razkošne rimske vile.
Ostanke ene rimljanske vile, sem si lahko tudi sam ogledal med izkopavanji arheologov. Gradili so avtocesto in na Bivju, kjer je danes križišče avtoceste, oziroma splet cest, so pri izkopavanju odkrili ostanke rimljanske vile. Arheologi skupaj s študenti in študentkami, so izkopali ostanke nekdanjih zgradb. Najbolj mi je bila zanimiva torklja, oziroma stiskalnica za oljke, ki je bila v celoti lepo vidna. Iz stiskalnice je vodil žleb iz majhnih kamenčkov, naravnost v veliko glinasto amforo, kamor se je olivno olje stekalo. Zanimiv je bil tudi bazen, oziroma kopališče ob vili. Arheolog mi je povedal, da je kopališče preveliko za rimsko vilo rustiko, oziroma kmetijo. Ker je bil nedaleč stran odkrit tudi del rimske ceste Vie Flavie, ki je tako na oko peljala proti Serminu, so predvidevali, da je bil kompleks rimskih zgradb več kot navadna kmetija. Bil naj bi oštarija ob glavni cesti, s kopališčem, hrano in prenočišči za potnike in vprežno živino. Kakorkoli že so ohranjene torklje za oljke iz rimskih časov bolj redke, čeprav so prav rimljanski priseljenci prinesli v te kraje oljke in trte, ki so še dandanes eden glavnih kmetijskih rastlin Slovenske Istre.
Arheologi še vedno raziskujejo rimljanske ostanke na tem področju, a veliko je še neznank o življenju v tistih burnih časih zgodovine naših krajev.
Objavil Stanko Ivančič 6.02.2024
