Jajčarice danes ni več, kljub temu pa ta v nekem simbolnem smislu, v obliki Šavrinke, živi še naprej. Kot oseba iz nekdanjega istrskega vsakdana je bila jajčarica s strani sodobnih literarnih, umetnostnih, glasbenih (kasneje tudi folklornih) impulzov osvetljena in predstavljena kot pogumna ženska, prekupčevalka z jajci med Istro in Trstom, ki s svojim delom skrbi za preživetje družine. Pri tem pa se je dejanska zgodovinska oseba čedalje bolj mitologizirala, jajčarica pa je postajala zgolj Šavrinka - v smislu identifikacijskega (kot doživljanje lastne preteklosti) in prezentacijskega simbola (kot predstavitev sebe, torej območja med Rižano in Dragonjo, s svojo dejansko in ponotranjeno zgodovino navzven). Zaradi svoje priljubljenosti med ljudmi utira pot tudi vse pogosteje uporabljenemu (morda nekdanjemu?) etničnemu in geografskemu imenu Šavrini oziroma Šavrinija. Zakaj je vlogo posrednice med preteklostjo in sedanjostjo odigrala prav Šavrinka?
Življenje jajčaric je bilo podlaga, na kateri so v sodobnosti izklesati podobo poguma, vzdržljivosti, delavnosti, žrtvujoče se matere,... V drugi polovici tega stoletja, potem ko jajčarstvo že usahne, so bile Šavrinke velikokrat predstavljene tako v poeziji in prozi kot v upodabljajoči umetnosti. Ena prvih omemb Šavrink v leposlovju so Šavrinske pesmi (1962) kubejskega župnika Alojza Kocjančiča. Leta 1986 pa Marijan Tomšič izda roman Šavrinke, kjer natančno predstavi način življenja jajčaric. Prav to delo je bilo najbolj odmevno v smislu promocije Šavrinke. Tomšič je uredil tudi Šavrinske zgodbe Marije Franca. Naštete knjige je slikovno opremil Jože Pohlen in tako vizualiziral Šavrinko. Tako pri Tomšiču, Kocjančiču, kot Pohlenu je kakor rdeča nit opazna njihova naklonjenost Šavrinki, njenim lastnostim in delu. V njihovih delih postaja Šavrinka simbol istrske žene.
Zanimivo je, zakaj je bila v sedanjosti izpostavljena prav jajčarica in ne mlekarica, krušarica ali pa drugi tovorniki iz Istre, ki so prav tako ustrezali podobi poguma, delavnosti,... Morda je bilo ključno prav poimenovanje jajčarice kot Šavrinke. To poimenovanje pa je prišlo od zunaj, s strani prebivalcev osrednje Istre, kajti samo opredeljevanje za Šavrine, vsaj v določenem obdobju, ni obstajalo. Ker so imele redne stike s hrvaškimi Istrani predvsem jajčarice, so bile v nekem trenutku (mogoče edine) ključne nosilke tega imena. S tem je bilo v Šavrinki zaobseženo dvoje: vsebina (pravšnje lastnosti temelječe v dejanski zgodovinski osebi) in forma (ime, ki je koreninilo v nekem nekdanjem, nejasnem poimenovanju etnosa in območja). To sovpadanje je bila močna osnova, na podlagi katere se je preko umetnostnih spodbud lahko izkristaliziral utemeljen in učinkovit simbol.
V Šavrinki so današnji Slovenski Istrani našli v realni zgodovini osnovan ideal preteklosti. Odmevnost pa je povezana tudi z okoliščinami, v katerih se je porajal. V času novonastalih meja, v katerem je onemogočeno skupno poimenovanje pod imenom Istra, je nastala potreba po samoidentificiranju Slovenskih Istranov nasproti Hrvatom in Italijanom, obenem pa tudi nasproti ostalim slovenskim pokrajinam. Tako razločevanje na eni in drugi strani omogoča prav identificiranje s Šavrini.'" V tem času iskanja lastnih korenin je s strani literatov in umetnikov predstavljena Šavrinka postala primerna zgodovinska vez, ki je spomnila na (morda nekdanje)" poimenovanje s Šavrini. Ker pa je bilo v preteklosti to opredeljevanje le v zavesti drugih, torej "Nešavrinov", in je imelo morda celo negativen, slabšalen prizvok, ni bilo primemo za samoopredelitev. Potrebna je bila prav Šavrinka-jajčarica, da je "šavrinstvo" postalo sprejemljivo kot možnost (samo)identificiranja.
Vir: Nataša Rogelja, Špela Ledinek, Šavrinka kot oseba in simbol. https://mail.google.com/mail/u/0/?tab=rm&ogbl#inbox?projector=1
