Avanturi zaradi tega, ker je kvalificirana strokovna in laična javnost že pred podpisom koncesijske pogodbe za prevzem VII. pomola s strani Luke Koper slednjo opozorila natanko na tiste čeri, na katerih si je kasneje razbila zobe.

Prvič na pristajanje na podrejen položaj v obliki komaj 49 % lastninskega deleža v TCT, to je v novoustanovljeni koprsko-tržaški navezi, ki je dobila koncesijo za upravljanje VII. pomola, kar je Luko Koper omejevalo pri upravljanju pomola. Pa na vezane roke Luke kot terminalista ob velikih pristojnostih pristaniških uprav v Italiji, ki se ne omejujejo zgolj na dajanje koncesij, ampak posegajo tudi v tržno in ekonomsko politiko na pomolu (določanje pretovornih tarif ipd.).

Luka je bila opozorjena tudi na nenormalne razmere na VII. pomolu ter na pregovorno zahtevne pristaniške delavce na njem, ki jih ni mogel obvladati niti eden največjih in najbolj izkušenih nizozemskih terminalistov (ECT).

Kot je tudi vedela, da odhaja v mesto, ki je bilo v preteklosti pravo leglo protislovenskega razpoloženja. Zato se je upravičeno postavljalo vprašanje, zakaj se je Bruno Korelič, ki je tedaj vodil Luko Koper in se zavedal navedenih pasti, spustil v ta skrajno tvegan posel. Po izjavah nekaterih akterjev sodeč naj bi pri tem šlo za izsiljevanje Italije ob vstopanju Slovenije v EU, s katerim je poskušala, ob Solanovem kompromisu idr. iztržiti še kaj bolj konkretnega.

Iz tega sodelovanja se je namreč rodil dogovor med dvema takratnima levosredinskima vladama (Prodi–Drnovšek), po katerem naj bi Italijani vstopili v Banko Koper (sanirano z davkoplačevalskim denarjem), v zameno pa bi naj Luka Koper dobila koncesijo na VII. pomolu v Trstu, kar se je tudi zgodilo. Levosredinske italijanske oblasti so potem dogovor o prevzemu VII. pomola s strani Luke Koper (naveza TICT) na silo potisnile v roke lokalnim tržaškim desničarskim oblastem, ki pa so se mu silovito upirale in se ga tudi otresle, saj je po njihovem mnenju šlo za vdor »ščavov« v samo svetišče tržaškega pristanišča.

Kljub temu sporu pa sta levosredinska vlada in desnosredinske tržaške oblasti složno poskušali iztržiti iz tega posla čim več za italijansko stran. Najprej koncentracijo celotnega kontejnerskega prometa v Trstu, preprečitev izgradnje III. pomola v Kopru in potem še preprečitev izgradnje drugega železniškega tira Koper–Divača ter takojšnjo izgradnjo proge Trst–Koper, s čemer je bila in je še vedno italijanska stran dobesedno obsedena. Kar vse se je za Slovenijo končalo kot velika polomija, saj je Luka Koper ob vseh šikanah, ki jih je doživljala na VII. pomolu, v nekaj letih ustvarila na njem tudi osem milijonov evrov izgube in povrhu vsega so jo s VII. pomola še pregnali. Italijani pa so v Banki Koper ostali, v njej služijo vsakoletne bogate dobičke ter so prek nje vzpostavili pregled nad gospodarstvom skoraj celotne primorske regije, saj je banka enkratna in dragocena baza ekonomskih podatkov.

Torej velika polomija, ki pa jo je uradna slovenska javnost sprejela molče, kot da je to nekaj povsem normalnega. Nihče ni za nič odgovarjal, nobena revizija in nobeni kriminalisti niso ničesar raziskovali, nikogar nismo pribijali na sramotilni steber, kot se je to kasneje primerilo Časarjevi upravi v Luki Koper.

In še drobec vpogleda v tedanja dogajanja iz https://www.dnevnik.si/98388:
TRST - Glavni direktor Luke Koper Bruno Korelič je v četrtek povedal, da se je luka umaknila s tržaškega sedmega pomola in družbe Trieste International Container Terminal (TICT). Govorice o tem so se v javnosti pojavljale že dalj časa, saj se je TICT soočala s težavami vse od 1. februarja 2001, ko je s 30-letno koncesijo prevzela upravljanje sedmega pomola. Kljub stavkam zaposlenih, pretovoru, ki je bil ves čas pod pričakovanji, in menjavanju lastniških deležev v družbi pa je Korelič najbolj razočaran nad odnosom tržaške politike, ki jim je jasno povedala, da Slovenci ne morejo upravljati "srca tržaškega pristanišča".

Vir:
Milan Gregorič https://pomorskimuzej.si/uploads/files/Izvestja/izvestja-11.pdf
https://www.dnevnik.si/98388