Toda praoče (biž’nono) Emila Sergaša je nekega dne v njem z brento na ramenih utonil. Kmalu po tem dogodku so iz puča naredili vodnjak in ga istočasno obdali še z visokim kamnitim zidom. Prostor ob tem velikem ograjenem vodnjaku je sicer tudi glavni, osrednji del zaselka. Od tu je speljana še ozka ‘vaška ulica’, ki nas odvede do nadaljnjih domačij.

Po pripovedovanju Emila Sergaša sega začetek zaselka Dilici k trem istoimenskim družinam, ki so se nekoč v davnini tu naselile. Po 2. svetovni vojni je v Dilicih živelo 9 družin in še ena, nekoliko oddaljena (proti dolini reke Rokave) s številko 10 nad vrati. Ljudi je bilo takrat 74, številni otroci pa so hodili Pomjansko osnovno šolo.

Leta 1991 sta bila v vasi le dva prebivalca, po zadnjem štetju leta 2002 pa 4. Sedaj jih je že več, za kar je najbolj zaslužna družina Hladnik s čudovito obnovljenimi hišami in posestvom.
Zaselek je dobil elektriko leta 1950, vodovoda pa, žal, še vedno ni.

Vir:
https://www.facebook.com/groups/istrskopodezelje/permalink/790289091460993/?paipv=0&eav=AfZLKShGeuRnl8xxXIVTA9vs_E4xrdQXqxbn2HKX3hzg_WNU8vHY2GdI3t0yAN6lJDI&_rdr