Sočerga. Kraj se v zgodovinskem gradivu po cerkvi sv. Sira (S. Syrus) pojavi že leta 1101, ko sta ga (v začetku tega leta) mejni grof Ulrik (II. Weimar-Orlamünde) in njegov brat Popon podelila oglejski cerkvi. Župnija v Sočergi verjetno sodi med prafare.
Tu je izpričan tudi grad (castrum S. Syrici). Leta 1298 se ta kraj imenuje »villa S. Syrici«; V srednjem veku je imela Sočerga tudi stražni stolp, ki je gledal na cesto proti Buzetu. Njegovo mesto danes ni potrjeno.
Kulturna dediščina
Katere razvojne priložnosti nam ponuja naša kulturna dediščina?
Po svetu jo že uspešno tržijo v vrhunski turistični ponudbi. Eden uspešnejših je pristop ponudbe teritorija. Za je kakovostno ponudbo, ki bo pritegnila goste, je med drugim pomembna kakovostna prezentacija stavb, vaških ambientov in širše okolice. Kajti … »Prava revitalizacija tradicionalnih vasi za namen turistične ponudbe mora vsebovati tudi dobro obnovljene stavbe (zunanjščine in notranjščine, ulice in trge z vso opremo, ipd.)«
Naj bo dediščina, ki smo je prejeli v dar, nam in našim potomcem v ponos, veselje in korist.
Gradišče Gradec
Utrjena naselbina Gradec leži na kraškem robu zraven pokopališke cerkvice sv. Kvirika. Obzidje dobro sledi naravni konfiguraciji terena, kar nakazuje, na optimalno izrabo prostora. Gre za večjo naselbino, na kateri je v času polne poselitve lahko živelo tudi do 1000 ljudi.
Je eno največjih, če že ne največje gradišče v Istri. Že iz teh dimenzij bi bilo mogoče sklepati, da je šlo za pomembno Histrsko središče v okviru njihove plemenske zveze. Tudi njegova lokacija ni bila naključna. Obvladovala je eno redkih poti v notranjost Istre, ki jo s severa zapira neprehodno območje Čičarije, iz vzhoda pa Učka. Tako kot danes.
O Sočergi in okolici
Največ lahko za prihodnost lastnega kraja naredimo sami, zato smo spodbudili delo v razvojnem društvu Sv. Kvirik iz Sočerge. Dogaja se, da obiskovalci celo bolje cenijo znamenitosti našega kraja kot domačini in nas tudi obiskujejo v vseh letnih časih.
Znani smo po istrskih spodmolih in naravnem mostu poleg, po Slapu Veli vir in še nekaj jih je na hudourniških potokih v okolici.Tematske poti prepredajo naše kraje in ponujajo pešpoti in kolesarjenje z lepim razgledom naokrog.Sočerga in okolica ponuja poglede na številne vasice z ohranjeno kulturno dediščino; nekatere istrske hiše so že obnovljene, pri drugih poteka obnova. Seveda pa se najdejo tudi takšne, kjer se obnavljanja še niso lotili.Vse to lahko ponudimo radovednim obiskovalcem in še številne zgodbe, ki se pletejo okoli krajev in ljudi v Sočergi in okolici.
Spodmoli
Istrsko ostenje ali Kraški rob, ki se vleče od doline Glinščice prek Črnega Kala, Podpeči naprej proti Gračišču in Sočergi, se konča v Istri na Hrvaškem. Ta predel Istre je nekaj posebnega - morda celo skrivnostnega. In prav nedaleč od Sočerge se v ostenju pod Velim Badinom skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Tu je še naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja. Spodmolom pravimo tudi »istrijanska uha«, saj naj bi v dolini poslušala kaj se pogovarjajo ljudje.
Pripovedka pravi, da je luna tu ulovila volkodlaka. Le-ta je grozil ljudem v dolini, zato ga je obesila na ostenje pred spodmol. Tako so njegovo stokanje prek odmeva slišali globoko v Istro. Slišali so ga tudi vsi drugi štregoni in zaradi strahu zapustili Istro...
Naravna dediščina
Sočerga in okolica sta morda še najbolj znani po naravnih znamenitostih: največji istrski slap pri Trebešah, slap Veli vir, istrski spodmoli, naravni most, izvir v Mlinih. Našli bi še kakšno skrivnost, ki jo domačini vede ali nevede na izpostavijo. Sem se zagotovo uvršča dvanajst slapov na potokih v okolici. Območje se nahaja na vplivnem območju bodočega krajinskega parka Dragonje in na krajinskem območju kraškega roba.
Območje je že prepredeno s tematskimi potmi – predvsem pešpoti in kolesarske poti. Počasi se izgrajujejo vzdržne prenočitvene zmogljivosti.
Pokopališka cerkev sv. Kvirika
Med krajevne znamenitosti sodi pokopališka cerkev sv. Kvirika (11. stol.) blizu prazgodovinskega gradišča, kjer so arheologi odkrili mnoge prazgodovinske najdbe in utrdbo iz rimskega obdobja.
Ljudsko izročilo ve povedati, da sta to cerkev sv. Kvirika in tisto sv. Simona na drugi strani doline (zaselek Abrami proti Pregari) gradila dva brata velikana. Imela pa sta samo eno kladivo. zato sta izmenjaje glasno klicala iz hriba na hrib: "Brat, hiti mi bat". Cerkvi sta si namreč na las podobni. Ja, pravijo ljudje, to je tisti velikan, ki je sedel v Sokoličih in si pral noge v Velem viru.
Sočerga
Ko se cesta po Gračiško-Lukinški vali odvije, se nam za ostrim ovinkom pri Batiferju odpre pogled na sosednji grič, kjer so okoli neobičajno velike vaške cerkve pozidali kamnito vasico Sočergo. Tu se nam odpira pogled na dolino Reke in oko seže vse tja do Buzeta in njegove okolice. Stojimo na razvodju porečja Rižane in Mirne.
Prav ob Sočergi se cesta v treh ostrih ovinkih prevesi v dolino reke Reke, ki teče proti hrvaški Mirni. V preteklosti je bila na tem mestu kovačija (Batifer). Tukaj, pred imenitnim kamnitim 'portonom', so konjem nekoč nameščali nove podkve ter težkim vprežnim vozovom popravljali osi in kolesa.
Šagra in vaška zavetnica sv. Evfemija
Sveta Evfemija je vaška zavetnica in na njen dan, 17. septembra prirejajo Sočeržani eno od zadnjih šager v letu. Pogosteje so jo prirejali prejšnja leta. Na njej se trlo ljudi, tudi zaradi vedno dobre glasbe. Bila je priložnost za srečevanje mladih in starih. Kdaj pa kdaj so se slišali rezki glasovi mož, ki so igrali moro. Prostor okoli vaškega doma so obdali z bršljanom in brezovimi vejami, danes pa ga krasi betonska ograja.
O ljudeh
Tu so se sprehodili različni narodi, običaji, kulture in meje, ostali pa so ljudje, ki ljubijo prav vsak spomin na poti svojih prednikov, pisan, naslikan ali sezidan. Še vedno so zaljubljeni v barve in vonje svojega kraja, razkošne sončne zahode in svitanja, ki jih želijo obdržati. Mogoče jih tudi zato tako nesebično delijo s svojimi gosti. Zares, zgodovina se ponavlja.
Štrige in štrigoni
Štrige in štrigoni (čarovnice in čarovniki) so vsakdanji spremljevalci istrskega življenja. O tem se prav veliko ne govori, je pa prisotno v bitju ljudi. Šele pred tremi desetletji je Tone Tomšič pisatelj Slovenske Istre, tudi učitelj slovenščine na osnovni šoli Gračišče poskrbel, da marsikatera pripoved ali bajka ni odšla v pozabo. Osnovnošolce je spodbujal, da so v šolo prinašali štorije in bajke. Nastala je knjiga » Noč je moja, dan je tvoj«. Istre ne morete razumeti, če ne vzamete te knjige v roke. Bajke živijo, tu med nami, pri sosednji hiši se je dogajalo, na poti v vas – povsod kjer so ljudje živeli. Za marsikateri pojav (zavijanje vetra, šumenje gozda, nočni zvoki ) so imeli Istrani svojo razlago.
