Razdalja 10,4 km
Trajanje 3 h 15 m
Višinska razlika 310 m
Gozdna pot, lahka

Vhod na pešpot - Žrdine, nekdanji šolski vrt za časa A.-O.
1) Pot se začne takoj za pokopališčem in pred nasadom oljk. Nad cesto je kamnit zid, lep primerek umetelne suhe gradnje. Tu, pod cesto, se je nahajal za časa Avstro-Ogrske učni vrt za dijake ljudske šole v Dolini. Učitelji so mladino učili cepiti sadje in trte, gojiti razne povrtnine in jih privajali na sodobnejše prijeme v kmetjstvu. Ledinsko ime je bilo »Žrdine«. Vrtove je potem prekrila trasa krožne poti Dolinsko Brdo odlagališče izkopnega materiala, zemljo so izravnali in domači poljedelec je tu uredil enega prvih nasadov kivija v Deželi Furlaniji Julijski krajini.

»Globoki potok« ali »Racmenc«
2) Kmalu pridemo v globok hudourniški potok, ki je zanimiv po tem, kaj vse je voda izdolbla v flišastih skladih. Ledinsko ime je »Globoki potok« ali »Racmenc«. Takih potokov bo pot prečkala še nekaj. Večinoma so suhi, a zelo popestrijo pot, ki delno poteka po privatnih parcelah v »Tježi«. Nekoč je bila to skupna last, a so si jo domačini porazdelili konec 18. stoletja. Pot se nadaljuje po lepem gozdu do nekdanjega prireditvenega prostora SKD Primorsko iz Mačkolj, nato se spust pod daljnovodom do spodaj ležeče asfaltne ceste. Spremljamo jo navzdol nekaj desetin metrov, nato pa zavijemo na levo v kolovoz, ki nas popelje do starega hleva, ki je pred let pogorel. Še malo in po skrbno popravljeni pot se spustimo do »Dolge krone«.

Večnamenski center »Dolga krona«
3) V šestdeseth letih prejšnjega stoletja so Dolino prizadele velike razlastitve najboljše orne zemlje – skupno okrog 4 milijone kvadratnih metrov. Na njej so zrastli industrijski obrat in naftovod. Razlaščeni domačini se niso mogli sprijaznit, da ne morejo več redit živine. Ustanovili so Zadrugo Dolga krona in si s prostovoljnim delom zgradili hlev ter ogradili 104 ha veliko parcelo na »Dolinskem Brdu«, ki je last dolinske Srenje. Redili so govedo in sicer krave mlekarice. Leta 1980 so dobili precejšnja denarna sredstva za razvoj zadružništva in si sezidali nov, prostoren hlev. Ekonomska kriza, bolezen norih krav in uvedba obveznih mlečnih kvot, zlasti pa visoke obrestne mere so rejo živine onemogočile. Člani so tako 1998 prodali vse krave. Skupina mladih je prevzela Zadrugo in hlev in pričela z novimi dejavnostmi: konjušnico, oljkarstvom in vinogradništvom. Leta 2008 je uspelo Zadrugi prenovit bivši senik v večnamenski center s prostorno dvorano, sanitarijami in prodajnim centrom, kjer se tržijo domači proizvodi.

Hranilnik novega kmetijskega vodovoda
4) Vrnimo se prot vrhu, od koder smo prišli. Preden pot doseže cesto v s meri Mačkolje – Žavlje, se nam na desni prikaže novi veliki hranilnik (3000 m3) kmetijskega vodovoda, ki ga je v celot financirala Dežela Furlanija Julijska krajina in služi za namakanje vinogradov in oljčnikov, ki trenutno na »Dolinskem Brdu« obsegajo okrog 40 ha nasadov in še nastajajo novi. Vodovod bo še kako koristen, če se bodo posledice klimatskih sprememb nadaljevale.

Suhi zidovi iz laporja
5) Zavijemo na levo in zraven ceste sledimo obsežnim oljčnim nasadom. Prečkamo cesto, pot se prevesi na južno pobočje »Dolinskega Brda«, tu kmalu naletimo na številne paštne, kjer so si prebivalci Mačkolj uredili svoje njive. Koliko truda je bilo potrebnega, da so sezidali vse oporne zidove iz peščenjaka, ki so prave zidarske mojstrovine, pa je lepo razvidno na poljski pot.

Mačkolje: srenjska hiša s torkljo
6) V sredini Mačkolj stoji poleg cerkve srenjska hiša, ki je imela v pritličju srenjsko torkljo, saj so predstavljale oljke v vasi veliko tradicijo. Na pročelju srenjske hiše, ki ima v prvem nadstropju prostorno dvorano za prireditve in družabnost, je vgrajena spominska tabla o požigu vasi, ki so jo oktobra 1943 požgale nacistične in fašistične čete.

Nekdanja meja med Beneško republiko in Avstrijo
7) Vas Mačkolje je ozka pot – imenovana »Ulca« - delila med Beneško republiko in Habsburškim cesarstvom. Ta nenavadna vaška razmejitev je vztrajala kar nekaj stoletij, dokler ni Beneško republiko leta 1797 ukinil Napoleon.

Prebeneg
8) Hiše na levi strani pot so spadale pod Avstrijo in so bile vključene v prebeneško srenjo. Iz Mačkolj se povzpnemo navzgor do središča vasi Prebeneg, kjer stoji zraven cerkve, posvečene sv. Antonu, prav tako srenjska hiša, ki tudi premore primerno dvorano za vaške prireditve.

Vodnjak
9) Vzpenjamo se naprej in ob poti srečamo še skrbno ohranjen vaški vodnjak, ki danes ne služi več temu namenu. Malo naprej na desni stoji spomenik padlim v NOB.
Grad Socerb- ©2018 Špela Popošek

Park »Jože Rapotec«
10) Na stičišču cest za Mačkolje, Dolino in Socerb se nahaja urejen prireditveni prostor SKD Jože Rapotec, kjer postavljajo vsako leto »maj« in prirejajo dobro obiskano šagro.

Izvir »Vrhnek«
11) Na križišču nadaljujemo pot naravnost in po 100 m asfalta zavijemo v levo na pobočje »Plehneka«. Spustimo se skozi bujni gozd, v katerem pa je glivična bolezen že prizadela številne bore. Ko prečkamo »Globoki potok« srečamo ostanke izvira »Vrhnek«, ki je sicer zanemarjen, a je bil nekoč primerno oskrbovan in bogat z vodo, ki ga napaja izpod flišasth pobočij pod Socerbom.

Razgled iz kraškega roba - ©2018 Špela Popošek

Izvir »Zgurenc«
12) Pot se zaključi ob izviru »Zgurenc«, kamor se nateka voda iz Malega Krasa in socerbskih jam. Zanimivo je, da stoji nekaj desetin metrov nižje pokrita pralnica iz leta 1951, zraven pa še korito za napajanje živine. Tudi tu vode nikdar ne zmanjka. Prihaja pa iz zajetja v više ležečem »Moganjevcu«, ki pa ne dovaja vode na »Zgurenc«. Raziskave, ki jih je opravil jamarski odsek Slovenskega planinskega družtva iz Trsta kažejo, da je voda v pralnici dosti boljša od tiste, ki priteka iz pipe na »Zgurencu«.
Zvonik v Dolini

Vir: Slovensko kulturno društvo Valentn Vodnik - Dolina pri Trstu - ©2018 Projekt podprt iz skladov zakona 38/2001, https://skupnestezice.eu/pdf/sl-brdo.pdf