Priljubljeni slovenski obalni mesti Koper in Izola sta bili v preteklosti postavljeni na otoku. Ta podatek marsikoga preseneti, kljub temu da nas na to opozarja že ime mesta Izola, ki v italijanščini pomeni otok.
Zgodovinarka pojasnjuje, zakaj sta se mesti skozi leta vedno bolj spajali s kopnim.
V slovenskem morju nimamo otokov, vendar pa ni bilo od nekdaj tako. Ob slovenski obali sta se skozi čas namreč na dveh otokih razvijali mesti Koper in Izola, ki pa sta se zaradi različnih dejavnikov postopoma vedno bolj spajali s kopnim. Kot piše na spletni strani koprske občine, najstarejši dokazi poselitve koprskega otoka izvirajo iz poznega obdobja Rimske republike, ko se je za naseljeni otok uveljavilo ime Caprae oziroma Capris. Otok naj bi imel obliko ščita, s čimer je povezana legenda, da naj bi bil otok pravzaprav ščit grške boginje Atene, ki ga je med begom izgubila.
Pomen Kopra je v času pozne antike naraščal, pomembno vlogo pa je imel tudi v času Beneške republike. Kot je za N1 pojasnila arhitekturna zgodovinarka in docentka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Neža Čebron Lipovec, so ozek obroč med koprskim otokom in kopnim že od srednjega veka dalje sestavljale soline, zaradi katerih je imelo mesto pomemben status v Beneški republiki. Prvo in dalj časa edino povezavo s kopnim je po njenih besedah predstavljala pot, ki je po nasipu potekala približno po trasi današnje Ljubljanske ulice in je v mesto vodila skozi mestna vrata Muda. “Približno na dveh tretjinah te poti je stala mitnica Castel Leone. To je bila beneška trdnjava z velikim reliefom beneškega leva, kjer so nadzirali trgovanje in pobirali davke,” je razložila Čebron Lipovec.
Več pa na tej povezavi
