Rad načrtuje vse, vedno pa najbolj ljubi svoj zadnji projekt in najrajši ustvarja teksture mesta, saj so blizu življenja in ljudi. Njegova misel, da tudi takrat, ko riše stol, misli na mesto, preveva vsak njegov z veliko strastjo izrečeni stavek. Vse življenje potuje med različnimi geografijami, ki jim s svojim delom daje neizbrisen pečat.

Gleda drugače, njegov pogled je širok, je filozofski, kozmopolitski

»Po poklicu sem arhitekt. To morda zveni grobo, kot bi položili kamen na kamen, a vendar ni tako. Arhitektura je v resnici antropologija. Paziti moram, da boš v življenju srečna, da ne umreš pri petinštiridestih, da boš živela do starosti devetdesetih let. Da te zaščitim in pokrijem s streho. Z arhitekturo ni tako kot s slikami v muzeju, ki so zavarovane in na varnem, nanje ne dežuje. Na moja dela dežuje, prepiha jih burja, ki brije 160 kilometrov na uro. Arhitekti nismo niti umetniki, niti stilisti, niti minimalisti, dekonstruisti ali modernisti. To v našem svetu, ki je polikromen in polivalneten, ne velja več. Sem antropolog – arhitekt v času, ko budni in pametni ljudje razmišljajo o renaturalizaciji, dekarobonizaciji in digitalizaciji sveta – to so tri panoge, ki so pomembne in jih mora arhitektura ves čas imeti v mislih. Ali drugače – človeka moramo osrečiti,ne sme imeti zvezanih rok, dati mu moramo smisel, možnost, da leti, da je prost in svoboden. Tudi to je naša panoga, ni le grajenje, ampak antropologija. To je zelo pomembno in na prvem mestu. In drugo – verjamem, da to, kar arhitekti delamo, ne odgovarja samo času, ampak splošni časovnosti. Filozof Heidegger, ki ga ne maramo, ker je bil malo tudi nacist, a ga vendarle moramo brati, je govoril o odgovornosti za širši pojem časovnosti. Skozi tebe kot ustvarjalca mora teči časovnost, tako se dela kultura. Piran ima v sebi zgodbo stoletij, ta časovnost krasi Piran, ne zgolj čas. Kot arhitekt mislim na vse to, a tudi na očete, ki ti morda primažejo zaušnico in na nonote, ki te peljejo po cesti in ti dajo bonbon… Vse te misli me spremljajo v življenju arhitekta.«

Boris Podrecca občasno prihaja v Slovenijo in Piran, kjer ima tudi dom s pogledom na njegov trg. Občine ob morju opazuje kot nedeljivo celoto, vidi pomanjkanje duha, občutka za urbanizem, primerja »nekoč« in »danes«:

»Ne govorim politično, a ljudi, ki so tu nekoč živeli in sezidali to renesančno mesto, ta trg skozi stoletja in obdobja, berem kot odprto knjigo arhitekture. Ljudje, ki so tu živeli, so s časovnostjo, ki so jo seveda moderirali in spreminjali, spoštovali mesto. Njihov odmev je ostal tu. Ljubili so ta mesta, nikoli niso rekli: »To je naše mesto,« pač pa: »To je moje mesto.« To je razlika med njimi in današnjimi ljudmi, ki nimajo senzorjev, občutka, da je to »moje mesto« in ga morajo braniti. Menijo, da bodo bolje zaslužili kot natakarji, da mesnice itak ne bodo odprli v Piranu… To je, veste, mali merkantilizem in tako ne morete graditi mesta. Mesto je polikromno, ima več ravni. Dokler ljudje ne bodo čutili, da je to moje mesto, bo ostalo tako, kot je.«

Promet je velika težava teh krajev. Slovenska Istra ne bi smela biti zgolj prostor tranzita, ne gre zgolj za premeščanje ljudi, tovora, avtov, gre za življenje tu.

»Seveda, ljudje, župani morajo hoditi naokrog, opazovati z odprtimi očmi, ne le gledati televizijo in poslušati radio, potovati je treba. Na Dunaju smo imeli Svobodo, zanimivega človeka, arhitekti smo z njim zelo lepo sodelovali, posebej okrog reke Donave. Vzhod mesta, tam so drugačni ljudje, smo znali povezati. Mi moramo to dati skupaj, to je antropologija, o kateri vam govorim, to je več kot arhitektura. Poglejva konkreten primer. Piran bi lahko ob vstopu v mesto pred zapornico naredil garažo, ki bi šla v steno, to danes ni več tako drago kot nekoč. Dve nadstropji bi lahko imela in predvsem bi morala imeti odprte oboke in odprt pogled na morje. Pripeljem se z Dunaja, vozim se šest ur, utrujen sem, izstopim iz avta, prižgem cigareto in se skozi te oboke garaže zagledam v horizont in sem srečen. Točno vem, kako bi to naredil, a nimam partnerjev, ki bi to razumeli, želijo si parkirišča pod ali nad vodo. Če bi bil Piran tako imenovano pametno mesto - smart city, naziv, ki ga nosi že nekaj mest v Evropi, bi lahko tudi pridobivali sredstva. A ne morete le govoriti o tem, ali bo Piran imel mesarja ali ne. Človek mora prej nekaj pokazati, nekoga povabiti, imeti neko raven razmisleka, diskusije, znanje. Če pride k vam z idejami nekdo, ki je jedel krompir in nikoli ni jedel ribe, je težko. Potrebujete ljudi, ki so videli svet in imajo širok pogled nanj. In zato morate imeti senzorje, da najdete take ljudi.«

Obalna cesta. Izjemno redka je priložnost v življenju človeka, da na tako majhnem koščku obale ponovno dobi v roke toliko obale in morja, ki se je končno vrnilo ljudem.

Obalna cesta. Izjemno redka je priložnost v življenju človeka, da na tako majhnem koščku obale ponovno dobi v roke toliko obale in morja, ki se je končno vrnilo ljudem. »Po mojem je vedno dobro najprej narediti načrt, ne kar takoj natečaja. S strokovnjaki različnih strok. Na Dunaju so to znali narediti – gledaš teritorij, kot bi gledal klavir , šele nato mu napišeš melodijo in šele ko imaš celotno partituro, greš na točno določeno melodijo. Počasi naprej, ne sme se kar spustiti bombe, potem bo praznina.« Boris Podrecca se ozre tudi v zaledje, na njegovo dokaj stihijsko pozidavo, ki pogosto vzbuja podobo zmede, celo občutek, da hiše kar zrastejo kot lego kocke. Smiselno bi bilo načrtovati dolgoročno, življenjsko, človeku prijazno, ozre se v preteklost: »Moja družina izhaja iz Ogleja, del družine se je selil v Čedad, del v Buzet, eni se pišemo Podrecca s črko c, drugi pa s črko k. Poznam te kraje. Tu je bilo veliko lakote, Benečani so jim vzeli drevesa in zgradili najlepše mesto na svetu, nato so prišli Huni in spet drugi… revna mesta. Tu se je rodila mentaliteta, kako preživeti v revščini, a nova era bo vse spremenila, in tu so potrebne institucije, ki imajo znanje, kje pa so ljudje, ki to razumejo, ne vem.«

Poseg v prostor je vselej poseg v življenje človeka

Tartinijev trg z elipso so najprej vzljubili otroci, nato še vsi drugi prebivalci: »Otroci, ja. Ko pridejo moji štirje vnuki v Piran in vidijo skejterje, ki skačejo na klopce, rečejo: »Neee, to je naredil moj nono!« ali pa se kar vležejo na te kamnite klopi, da ne morejo skejterji čeznje. Naredil sem 30 trgov v vsaj osmih deželah. Mislim, da sem evropski prvak za trge, če ne kar svetovni in vedno začnem z otroki. Na Dunaju sem naredil celotno obrežje za igre otrok, s steklenimi površine, da vidijo, koliko rib je izgubila Donava. Pri svojem kovaču sem našel kose železa, različne elemente, ki jih je že vrgel proč in te elemente sem v zgodbo vstavil tako, da po njih teče voda. Predstavljajte si otroke iz Indije ali Azerbajdžana, ki nikoli niso videli vode v živo, videli so jo le v plastenkah in zdaj se lahko z vodo igrajo. Tako se začne prvinska in mokra ljubezen do vode – da jo otipam, se zmočim. A to je antropologija. Naredil sem celo obrežje, ki ga je industrija izropala, veliko stekla je, postavil sem velike kartonske elemente, podobne kot velike reklame za Coca-Colo, na njih pa so fotografije otrok-zmagovalcev natečaja dunajskih šol, ki so pisali tekste z naslovom Kaj je zame voda. Portret tega otroka, natisnjen na teh kartonih, se vidi od daleč, velik je, nasproti njega pa so natisnjeni obrazi velikanov našega časa – od Schuberta do Mozarta in drugih. Ta, ki je zmagal na natečaju o vodi, bo vedno razumel, da je voda nekaj posebnega, tu se začne ta antropologija, saj se otrok tu igra, se umaže z vodo in to je to. Saj delam nebotičnike, a najraje delam teksture mesta, saj so blizu življenja, blizu ljudi.«

Po navdih gre rad v Benetke. Po kaj pa v Piran, kjer je tudi častni občan – po mir, počitek?

»Piran je počitek, a vzbuja tudi razmislek, ni nekaj praznega, ima veliko poetike. Ravno danes sem gledal hišo beneške arhitekture, ne vem, kaj je v njej, morda je bila nekoč glasbena šola in ganila me je altana. Nekoč so tam služkinje prale in sušile rjuhe, jaz sem na Guidecci v Benetkah zidal lepe hiše in altane naredil zato, da se tja usedeš, uživaš in gledaš panoramo. Gledaš profano in v tebi se zbudi sakralno.« Število del Borisa Podrecce je res veliko. Do leta 2016 jih je bilo precej, preko številke 400, več kot polovica je bila uresničenih, zdaj jih je še več. Pa vendar je mladi Boris rad igral nogomet, kot vratar Triestine igral nogomet tudi v Ljubljani, stadiona pa še ni ustvaril: »To je moja tragedija, a moj sin je konstruktor, inženir in je ravno zaključil stadion v Leipzigu, najraje bi ga sunil… haha.«

»Kaj je najlepše v življenju, gospod Podrecca?«, ga vprašam za slovo.

»Zbuditi se zjutraj in ni te sram, da to, kar si naredil, nič ne pomeni. Pač pa čutiš zadovoljstvo. Moja največja sreča so štirje vnuki. Moja mala Luisa ima 2 leti in pol, sin z njo govori nemško, mama portugalsko, med seboj starša govorita angleško. Čeprav ima mamo Portugalko, ima svetle lase, je blondinka in ko pride v Porto, jo gledajo kot svetnico. Ko si namaka roke v lavorju, reče po angleško: »It is wet.«, mokra je. Ne uči se angleško, sliši starše, ima pa budne senzorje. To so najlepši trenutki v življenju.«

Vir: https://obalaplus.si/boris-podrecca-arhitekt-svetovnega-slovesa-castni-obcan-pirana/