Obstaja cela paleta minešter, ki so jih narekovali letni časi. Po sestavinah pa so nekatere dobile tudi ime. Najpogosteje jebila na mizi, tako poleti kot pozimi paštafažoj (svež ali suh fižol s testeninami), pa bobići (z mlado ali suho koruzo), ječmen (z ječmenom), jota (s kislim zeljem), mineštra di verdure (z zelenjavo), minešta kon biži špakaj (s suhim oluščenim grahom), od slanca (s čičeriko) itd.
Pripravljanje oziroma kuhanje mineštre je dokaj enostavno. Nekoč so mineštro v loncu na ognju kuhali od jutra do poldan. To pa zato, ker so jo zabelili s tacom ali peštom, ki je potreboval precej časa, da se dobro razkuha, saj je njegova glavna sestavina svinjski špeh. Pripravljali so ga tako, da so špeh na fino sesekljali z nekaj stroki česana in peteršiljem. Danes je ta način zabele nadomestilo oljčno olje. Kljub znanemu reku, da je mineštra boljša, če vanjo »stopi prasec«, pa vedno ni bilo tako. Razlog za to je bila »mižerja« ali revščina. Takrat so boljše kose mesa (pršut, panceto,…) prodajali, doma pa so ostali le kosi kože, svinjski rep, jezik, nogice …. . ki so dali mineštri poseben, svojevrsten okus.
Pa še to da beseda mineštra izvira iz italijanske minestre, ta pa preko latinske »minestrare« in pomeni postreči oziroma dati ali zliti jed (hrano) na mizo.
Vir: Pucer, Alberto. Istrske jedi z zgodbo. Padna: Umetniško ustvarjanje Istral, 2014
