Najstarejše podatke o obstoju vasi smo zasledili v avstrijskih vojaških zemljevidih iz druge polovice 18.stoletja. Iz Franciscejskega katastra, nastalega leta 1819 je razvidno, da je bila sedanja tlorisna zasnova že izoblikovana. Končna podoba vasi, kakršno poznamo danes, se je dograjevala v 19. in prvih desetletjih 20. stoletja.
Skica naselja
Zemlja, ki pripada vasici, se razteza med dolinama Miklinice in Malinske in je oddaljena le streljaj od hrvaške meje. V to majhno, a značilno istrsko vasico pridemo iz Gradina po cesti, ki se končuje v Abitantih in pelje mimo zaselkov Kaline in Stara Mandrija na skrajnem jugu slovenske Istre. Abitanti sodijo v sivo Istro. Prvega avgusta 1987 je bila celotna vas razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in je navedena v registru kulturne dediščine. Ime vasice Abitanti je nastalo iz besede habitat – abitanti – prebivalci.
Procelje obnovljene hise
Po legendi, naj bi Beneška republika v 16. Stol. naselila na tem območju prvega Periča, ki je iskal mesto za izgradnjo prve hiše. Vas Gradin je že obstajala, zato naj bi ga tamkajšnji prebivalci pregnali južneje proti vasi Čepići in Šterna. Slednji naj bi ga spet spodili na sever. Na vmesni nikogaršnji zemlji med Gradinom in Šterno naj bi Perič zaril svoj kramp v zemljo ter izjavil: "tu ćemo abitat, za veke vekomaj!". Tako naj bi nastala preprosta hiša, nato še druge ter iz te "habitantije" naj bi nastali Abitanti.
Detajl vasi
V prid legendi Bogo Grafenauer v prispevku SLOVENSKA ISTRA IN BENEŠKA SLOVENIJA POD BENETKAMI Do SREDE18. STOLETJA izpostavi ključne zgodovinske dogodke, ki so botrovali k naseljevanju prebivalstva v Istri. Glavno vlogo so imele kužne bolezni v 16. in 17. stoletju ter vojne z Avstrijo ki so hudo prizadele prebivalstvo Beneške Istre. Če je na primer Koper, ki je štel v prvi polovici 16. stoletja 9 do 10 tisoč prebivalcev, jih je po divjanju kuge v drugi polovici 16. stoletja ohranil le še 2310. Piran je izgubil med letoma 1557 in 1558 dve tretjini svojega prebivalstva. Po štetju, ki so ga izvedle Benetke, je vsa Beneška Istra imela le 49.332 prebivalcev. Redko poseljena območja so Benetke, ker doseljevanje iz Italije ni uspelo, v 16. stoletju naseljevali z begunci izpod turške oblasti. Leta 1556 je beneški senat podržavil zemljišča, ki niso bila obdelana, upravo teh podržavljenih posesti izročil posebnemu uradu, ki je zemljo delil med ljudmi. Sedež urada se je nahajal v Benetkah.
Obnovljeno ostrešje domačije Grondali
O priseljevanju iz južnejših krajev pričajo tudi krajevna imena, ki so se ohranila do danes in jih zasledimo tudi v dalmatinskem pogovornem jeziku, npr. "škoj", "mali rt", "veli rt".
Naseljevanje Abitantov naj bi se začelo na hribu pred vasjo (Rešje), kjer se še vedno nahajajo ostanki pastirske hišice. Kasneje so se prebivalci premaknili kilometer nižje, na izredno vodnato območje, kjer leži zdajšnja vas.
Domačija na stopu v vas
Vhod v vas je poudarjen z lepo grajenim vaškim vodnjakom iz leta 1909 ter kapelico iz leta 1896. Kot piše na spominski plošči, je bil vaški vodnjak zazidan po zaslugi Giacoma Periča, občinskega svetnika, ko je vas še spadala pod občino Oprtalj. V času poletne suše, ko je v drugih vodnjakih zmanjkalo vode, so vsaki družini iz tega vodnjaka dodelili po en vrč vode na dan. Med Italijansko okupacijo je bil Giacomo Perič še vedno občinski svetnik in leta 1921 se je po njegovi zaslugi zgradila tudi šola v Gradinu.
kamniti svinjak
Pod kapelico najdemo tudi ogromen hrast puhovec, ki sodi med glavne znamenitosti vasi, saj ocenjujejo da naj bi imel več kot 400 let.
Glavna vaška pot se na začetku vasi razcepi v dva kraka, ki se na sredini naselja spet združita ter ponovno razcepita v levi in desni krak, ki zaokrožita spodnji del vasi. Iz glavne poti se odcepi nekaj stranskih poti, nekatere vodijo po dvoriščih objektov in vas še bolj prepletejo, druge pa v dolino Malinske, proti Brezovici ter sedaj proti meji s Hrvaško.
Francetova domačija
Ob poti vidimo razgibane ambiente z domačijami, nekatere so organizirane okrog dvorišč, druge pa kot ravni nizi ob vaški cesti. Srednji del vasi je višinsko poudarjen s skupino hiš, ki se dvigajo v tri etaže. Robni del vasi ima nižje stavbe (dvoetažne in pritlične). Domačije niso grajene strnjeno, nekatere stavbe se prepletajo s stavbami drugih domačij.
Skoraj pred vsako hišo najdemo zasajene orehe, ter bele murve. Okrog 300 let stare murve, pričajo o skoraj pozabljeni dejavnosti gojenja sviloprejk, ki so jih vaščani hranili s listi, ter bube prodajali v Trst. Zasajene so bile v 18. stoletju, ko je bila ta panoga v razcvetu. Sedaj je še okoli 13 dreves.
Kmstija Grondali stranski ris
Vas je na višku štela do 150 ljudi, imela do 21 družin in večina se je pisala Perič. Kot je bilo v navadi, je vsaka družina imela še dodatno ime: Grondali, Škrjevci, Franeti, Jelčići, Petači, Paćoki, Jakoviši, Denići, Dopiji, Paroni, Ševji, Bubci, itd. Tako so zaradi lažjega prepoznavanja poleg lastnega imena uporabljali še hišno ime oz. dodatno ime družine.
Prebivalci so se preživljali s kmetijstvom. Gojili so vinsko trto (sorte ’Refošk’,’Malvazija’, ’Plavina’, ’Rumeni muškat’) ter več vrst sadnega drevja (češnja, breskev, figa, kutina, itd..). Vas je bila od nekdaj znana po dobrem vinu refoška, skupno pa so pridelali okoli 500 hl vina.
Kmetija Grondali stranski ris 1
Ena od znamenitosti v vasi je pergola iz dveh trt ’refoška ’, starost prve trte so ocenili na 250 let ter druge na 150 let. Letno obrodijo do 370 grozdov in so, zaradi razlik v velikosti in obliki grozda ter obliki listov, registrirani kot refošk sorta ’Abitanti ’.
Posebnost predstavlja gojena oljka, saj je okolica Abitantov mejno območje proti vzhodnemu delu Slovenije, kjer oljka še uspeva. Zelenjavo so prodajali v Trst, prav tako les, seno, oglje ter gobe. Še danes ostaja okolica Abitantov eno boljših gobišč.
Kamniti detajl
Vas je imela do 120 glav živine (istrsko govedo ter nekaj oslov in muš), ki so jih prvenstveno uporabljali kod delovne živali.
Abitanti predstavljajo bogato kulturno dediščino. Odlikuje jo bogato pričevanje o preteklem življenju, o življenju istrskega kmeta, njegovem bivališču in vsakdanjiku. Poleg tega predstavlja, v vsej svoji »majhnosti«, tradicionalno lokalno arhitekturo na enem mestu.
Vir:
Iz diplomskega dela Martina Periča, Kmetija Grondali do končne podobe, FAMNIT Koper, 2021
