Pri tej razglednici iz leta 1912 sem se res zagledal v dve gospe, ki sta imeli leseni posodi in sta nekaj delali na obali. Odnesel sem jo do tete Iolande in ji rekel: »Končno imam dokaz o zlivanju fekalij v morje.«

Teta me je podučila, da ženski na sliki ne zlivata fekalij v morje, ampak le na grobo pereta perilo v morju, saj so za manj pomembna opravila uporabljali kar morsko vodo. Do izgradnje vodovoda v tridesetih, je bila sladka voda v Piranu dragocena. Njena količina je bila odvisna predvsem od padavin, v sušnih letih je vode primanjkovalo. Domačini so zato deževnico zbirali v mnogih vodnjakih po Piranu.

Proces izlivanja fekalij pa je bil natančno določen in strogo nadzorovan. Že pred šesto uro zjutraj so se ljudje začeli zbirati v vrsti, ki se je vlekla vse od stare obale, preko Pusterle proti trgu 1. maja. Teta je bila takrat še majhna deklica, nočna posoda je bila zanjo pretežka. Zato je pomagala svoji mami Anni tako, da je držala mesto v vrsti. Ob določeni uri so v spremstvu stražnika začeli z izlivanjem odplak v morje. Čas izlivanja so določili z dolgotrajnim in natančnim opazovanjem vodnih tokov. Izbrani čas je bil najbolj ugoden, da so tokovi odplake odnesli s seboj nazaj na odprto morje. Tisti, ki je zamudil, je moral z izlivanjem počakati na naslednji dan.

Vir:
https://emorje.com/intervju/igor-stibilj-raziskovalec-pirana/