Kot je 1903 zapisal umetnosti zgodovinar in teoretik Alois Riegl, so javni spomeniki torej tisti del dediščine, ki je zavestno postavljena (gewollte), da naslednike spominja o nekem zgodovinskem dogodku/osebi itd. Posledično so ti del premišljene reprezentacije in odraz uradnega spomina, torej hegemonske (vodilne) družbene skupine. Srečamo pa tudi spomenike, ki so odraz kolektivnega, a ne nujno uradnega spomina. A ti pogosto doživijo dinamično usodo (so umaknjeni in izbrisani; so predelani in prilagojeni uradnemu diskurzu). V sklopu umetniških zvrsti javne spomenike – memoriale imenujemo »javna plastika«, saj je termin »plastika« sopomenka za »kiparstvo, in se nahaja v javnih oz. poljavnih prostorih.

Spomeniki NOB so najbolj številčna in najbolj raznovrstna skupine javne plastike v slovenskem in istrskem prostoru iz časa po drugi svetovni vojni. V oblikovnem smislu v slovenskem prostoru poznamo tri kategorije spomenikov NOB (kot je to pionirsko opredelila Špelca Čopič, za celoten primorski prostor pa nadgradila Nelida Silič Nemec :

1) »Ljudski arhitektonski« spomeniki so tisti spomeniki, ki so jih postavile lokalne (vaške) skupnosti same, da obeležijo spomin na svoje mrtve/žrtve. Oblikovno so to enostavni memoriali, ki se naslanjajo na t.i. historicistično izročilo, torej na način oblikovanja nagrobnikov in spomenikov od 19. stoletja dalje. Uporabljene so klasične oblike: obelisk, piramida, nagrobni kamen oz. plošča. Tradicionalni simboli, kot je križ, po vojni zamenja rdeča zvezda, ponekod tud oblika Triglava (kot simbola slovenstva). Srečamo lahko tudi bolj predelane oblike, kot je npr. skala obdelana v obliki Triglava, ali pa grobo obdelan kot kamna kot nagrobna plošča oz. kamen. Praviloma so umeščeni s manjši »spominski park«: prostor okoli spomenika je poploščen, zagrajen z nizko ograjo s količki ter obdan s cipresami. Praviloma so poleg tudi klopi. Spomeniki so torej delo pretežno anonimnih lokalnih obrtnikov. Postavljajo pa se vse od prvih povojnih let dalje, do prb. sredine petdesetih let.

2) Arhitektonski spomeniki predstavljajo bolj sofisticirano in strokovno podprto obliko spomenikov. Pojavljati se začnejo od prb. sredine petdesetih let, ko lokalni in nacionalne oblasti poskušajo regulirati postavljanje spomenikov – bodisi zaradi gradbene ustreznosti (ljudski spomeniki pogosto niso ali sploh niso temeljeni), bodisi zaradi estetske vprašljivosti. Arhitektonski spomeniki so torej umetniška dela, ki jih zasnujejo arhitekti, lahko tudi v sodelovanju s kiparji. Spomeniki so zasnovani izrazito prostorsko: oblike so običajno abstraktne, geomterične; ponujajo niz možnih asociacij in interpretacij. Pomemben del celotne postavitve sestavlja zazelenitev, ki pa je mnogo bolj organska kot pri ljudskih (historicističnih) spomenikih. Abstraktne forme v kamnu (drugo v Sloveniji tudi v bronu) se stapljajo z naravnim okoljem in krajino, ki podkrepljuje njihovo sporočilnost. Ti spominski parki tudi niso prostorsko zamejeni z ograjami, temveč se prelivajo v naravno okolje. Abstraktna, geometrična oblika kamnitih form govori sodi v modernistično umetnost; ta izraz so slovenski in jugoslovanski umetniki-avtorji spomenikov NOB zasledovali vse od zgodnjih 1950. let. Ta nagnjenost k modernizmu priča o samosvoji poti, ki jo je Jugoslavija utirala po letu 1948 in sporu Informbiro med Titom in Stalinom. Z izbiro modernizma kot svojega estetskega izraza je Jugoslavija želela simbolično pokazati svoj odstop in umik od stalinističnega socialističnega realizma.

3) Kiparski spomeniki so tretja kategorija spomenikov NOB kot umetniških del, katerih avtorji pa so kiparji. Gre za figuralno in narativno oblikovane podobe, ki bolj neposredno, berljivo, torej manj abstraktno prenašajo sporočilna. V prvih povojnih letih srečujemo bolj dobesedne oz. realistične podobe (partizan v akciji, umirajoči/trpeči partizan, trpeča mati z otrokom, …), proti koncu petdesetih let in v šestdesetih modernizem vstopi tudi v to kategorijo in sledimo bolj abstraktnim, a še vedno figuralno oblikovanim podobam. V zgodnejših del je pogosta tehnika, priročna za »pripovedovanje zgodbe«, relief, ki omogoča nizanje zaporednih kadrov. Kiparski spomeniki so pogosto tudi postavljene v spominske parke, a kiparska dela niso (nujno) v interkaciji z naravo, čeprav slednja sooblikuje učinkovito ozadje.

Vir:
Neža Čebron Lipovec . Spomeniki in obeležja NOB v severnoistrskem prostoru. InterKulTurIstra, Ekskurzija po spomenikih NOB, 7.5.2017, 9.00-14.00