Tukaj so gojili predvsem koruzo, fižol, krompir, peso ter buče za lastno uporabo, za prodajo in kot krmo predvsem prašičev. Po dolini so tudi gnali živino na pašo. Pasli so jo poleti in skoraj do prvega novembra, če so vreme in temperature dopuščale.

Potok so, poleg vira vode za napajanje živine in zalivanje povrtnin, uporabili tudi kot pogonsko moč za mlinska kolesa. Vzdolž potoka so stali nekoč trije mlini: Ćibelov, Paronov in Ćielov (Bembič čelov). Prva dva mlina sta prenehala z delovanjem nekje po prvi svetovni vojni, Ćielov pa je obratoval dokler je še bila potreba po mletju. Ta mlin je ohranjen še danes, obnovljena je tudi notranjost in mlinski kamni, originalna zunanja kolesa pa niso več uporabna in so potrebna prenove.

V mlinih se je mlelo predvsem koruzo, pšenico ter oves in ječmen za krmo živali. Pšenična moka ni bila čista in so jo uporabljali skupaj z otrobi. Po drugi svetovni vojni so za bolj čisto pšenično moko, nosili mleti v Brtoniglo.

Potok je bil bogat z ribami (kleni) ter potočnimi raki, ki so rasli tudi zaradi hrane ki je v potok prišla iz mlinov. Otroci so radi, predvsem v poletnem času, ko je nivo vode upadel, lovili ribe in rake. Ribe so lovili na trnek, na katerega so dali kobilico, rake pa so lovili pod skrilami, kar z golimi rokami.

Dolina Malinske je v zadnjih desetletjih znana tudi po dobri lokaciji belega tartufa (Tuber Maagnatum Pico), ki ga je mogoče najti v jesensko-zimskem obdobju. Prepoznavnost tartufov se je v Istri razširila šele v drugi polovici prejšnjega stoletja; pred tem kmečko prebivalstvo ni vedelo kaj je to. Tega se spominja tudi Perič Silvan, ko so v zimskem času orali njivo in so na dan prišli gomolji tartufa. Mislili so da je "gnil krompir" in so jih zavrgli.

Vir:
Iz diplomskega dela Martina Periča, Kmetija Grondali do končne podobe, FAMNIT Koper, 2022