Časi so se spremenili, nekaterim pa novi vedenjski vzorci okoli odlaganja odpadkov še vedno delajo težave. Predvsem je grdo gledati pločevinke ob cesti od mejnega prehoda do Sočerge. Same znane blagovne znamke: Union, Laško … , kot da so jih odvrgli namenoma takoj ko so vozniki prišli v Slovenijo. Pod to cesto se še nahaja prava zakladnica odpadkov, ki spominja na žalostno zgodbo s kontejnerji za odpadke, najprej na odcepu za Pisare, nato pri odcepu za Oliko. Ben, prepustimo to Marjetici in če ne bo šlo drugače, bo treba poklicati sanitarnega inšpektorja.
Odpadke iz naših vasic Dolenjščine pa smo že kar pospravili. Na raboti se zbere kaj malo domačinov, zato je toliko bolj dragocena pomoč prostovoljcev iz Parka Istre iz Kastelca. V soboto jih je prišlo kar sedem in so številčno prekašali domačine. Tako smo malo žlobudrali po angleško in po naše, vreme je bilo v redu in razpoloženje tudi. Stopili smo skupaj, krajevna skupnost je oskrbela toplo malico in vreče za odpadke, domačini pa smo poskrbeli za rokavice, napitke in odvoz odpadkov na začasno deponijo. Skupaj smo posedli ob malici in razgrnili vsemogoče bivanjske prebliske.
Dobili smo občutek, da smo nekaj naredili zase in da nam je druženje polnilo tisto praznino srečevanja – danes bi lahko mirno rekli, da je malomeščanstvo še kako živo na našem podeželju, medtem ko morda v mestih že zamira. Ljudje se zapirajo v svoje hiše, deskajo po internetu, težijo po pametnih telefonih, le na spregled jih ni, nimajo skupnih zgodb in potrebe po starinskem druženju v skupnosti ali prek interneta; morda so majhna izjema socialna omrežja. In tudi družabnega življenja ni več. Društva s takšnim namenom postajajo družinske in klanske zgodbe, običajno ob vzporednici vaških nesporazumov, ki tlijo desetletja.
Veselo trgamo socialno tkivo na vasi, kar je zame ena ključnih prednosti življenja na podeželju. Prihajajo še novi ljudje iz čisto novih ozadij, ki se zlepa ne bodo integrirali v lokalne skupnosti. S kančkom cinizma bi še dodal, da pa se zgleda nimajo kam. Saj v Kopru ni nič boljše. Neža Čebron Lipovec duhovito pove, da tudi ljudje tretje generacije po vojni še vedno ne znajo brati svojega mesta. Pa znamo mi brati naše/svoje podeželje? Hm, ironično, kako idilično je gledati propadajoča vaška središča, zaraščajoče se kmetijske parcele in pokrajino, razvaljene kamnite zidove, obupno infrastrukturo, pa zopet ničemur podobne betonske kolose, ki se jim pravi novodobne bivalne hiše. In podobno gre rakovo pot še družbeni utrip na vasi. Ja, to je čudovita Istra, ne Toskana.
Pa se nato vprašam: Kaj se dogaja z nami ljudje, vaščani, znanci, sosedje, prijatelji, stari in mladi? Kje so socialne in komunikacijske veščine, ki so običajne tudi v sodobni družbi? Kaj nas povezuje in kako si vsak za to prizadeva? Kaj smo sposobni narediti nekaj skupaj in ne le kot posamezniki?
Postajamo odljudni, samozadostni. Izobrazbena raven na podeželju je visoka. Premoremo doktorje znanosti, plejado magistrov in množico fakultetno izobraženih; številni nosilci javnih funkcij, menedžerji in strokovnjaki živijo na podeželju. Mnogi bežijo sem zaradi kakovosti bivanja pri nas. Ampak glej ga zlomka, ko ti pridejo domov, se zaprejo med štiri stene in to je to. Skratka znanje očitno ne gre vštric s skrbjo za skupnost, ne z osebnostno rastjo, ne s socialnimi veščinami. In takšne bomo naredili tudi naše potomce!
Tako lahko samo parafraziram tisti znani, ofucani ameriški rek od Kennedya: Ne sprašujte se, kaj bo lokalna skupnost naredila za vas, ampak kaj boste vi storili zanjo!
Vinko Pisar
