Od leta 2005 deluje v svojem biroju Arrea, kjer se s sodelavci ukvarja tako s prenovami prostorov in stavb kulturne dediščine kot z novimi objekti, ki pišejo povsem svojo arhitekturno zgodbo.
Zakaj je pomembno ohranjanje starih stavb?
Ohranjanje stavb iz naše preteklosti je naša vez s tem, kar smo. To so naše korenine, naša identiteta. Identiteta je tisto, kar nas povezuje z našo skupnostjo, narodom in z našim prostorom, hkrati pa predstavlja to, kar danes smo. Če vse podremo, se s tem vzpostavlja nekaj novega in prav to novo žal ne nadomešča enako kakovostno tistega, kar so v preteklosti zgradili naši predniki. Takrat stavb večinoma niso načrtovali arhitekti, ampak mojstri, ki so znali upoštevati specifiko prostora. Pri stavbah kulturne dediščine ima vse svoj smisel, ki izhaja iz značilnosti prostora, kjer hiša stoji, iz njene funkcije in konstrukcijskega materiala, iz katerega je zgrajena. Prav ta logika je temelj njene skladnosti, harmonije, njene lepote. Kar danes nadomešča staro, nima s tem prostorom skoraj nobene zveze, ne v smislu tipologije ne v smislu značilnosti tega prostora, hiša na Gorenjskem ni več gorenjska, ampak bi lahko stala kjer koli na svetu. To briše naše posebnosti.
Kdaj je smiselno staro stavbo, četudi ni spomeniško zavarovana, ohraniti?
Vedno jo je dobro ohraniti. Žal sodobna arhitektura redko doseže kakovost obstoječe stare arhitekture tako v smislu skladnosti njene podobe z okolico, pravih razmerij kot v smislu preproste lepote. V bistvu je veliko arhitekture že zaščitene, ob tem pa je ogromno anonimne arhitekture, ki si spomeniške zaščite niti ne bi zaslužila, pa morda s sosed¬njimi hišami tvori neko strnjeno celoto in ima večjo vrednost, kot jo ima sodobna arhitektura.
Kakšen je pri nas odnos do arhitekturne dediščine?
Ljudje se bojijo, da bi bila njihova hiša zaščitena in bi zaradi tega imeli težave. Dejstvo je, da jim država z ničimer ne pomaga, da bi to dediščino obnavljali. Ljudje se bojijo zlasti večjih stroškov, da jih bo arhitektura preteklosti omejevala, na primer z majhnimi okni, strmo streho, nizkimi prostori. Mi, ki se ukvarjamo z arhitekturo, pa te omejitve vzamemo kot priložnost. Ljudje se včasih premalo odprejo, da bi to staro zares začutili. Zelo pomembno je, da se ohrani ljubezen do hiš naših babic.
Ali je prenoviti staro hišo res večji finančni zalogaj kot zgraditi novo?
To ni toliko večji finančni zalogaj, zahteva pa več premisleka in več pozornosti. V procesu prenove odstreš smisel obstoječega, spoznaš, zakaj hiša stoji ravno tam, zakaj je tako obrnjena, odkriješ obokane prostore in prave poglede in tako se drugače navežeš na stavbo in postane tvoj dom.
Sodelovali ste pri številnih prenovah zgodovinskih objektov in jim vdahnili novo življenje. V kakšnih primerih lahko v objekt posežete s potezami, ki jih prepoznamo kot sodobne?
Sodobno pomeni odprto, pomeni svoboden prostor, prostor, ki diha in je povezan. Sodoben dom nima kuhinje ločene od dnevne sobe, ampak je vse združeno. Danes želimo biti povezani z naravo, na primer imeti veliko okno, skozi katero, medtem ko jemo, gledamo drevesa. Vse to se da narediti tudi znotraj obstoječe stare arhitekture, a je treba najprej dojeti logiko starega. Staro ima svojo govorico, ki jo je treba razumeti. Zato je potrebna občutljivost, da to staro ne samo spoštuješ, ampak tudi razumeš. V Plečnikovi hiši smo v dialogu z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije odstranili nekaj vrat iz majhnih prostorov, saj tam ni več kopalnice in kuhinje, ampak je danes muzej. Taka sprememba funkcije omogoča novo življenje hiše. Če dediščina ne živi, počasi propade. ZVKDS ve, da je treba skrbeti tudi za novo življenje, ki ima določene zahteve, in tam, kjer se da, omogoča, da se stvari spreminjajo.
Kakšne omejitve ali izzive predstavlja dejstvo, da so postavljeni pogoji, kaj je treba ohraniti in na kakšen način?
Prvi hip se vsak prestraši, ko prejme te pogoje. Dejansko se z ZVKDS da pogovarjati, vsakokrat začnemo na novo graditi zaupanje, da bo tisto novo, kar dodajamo staremu, spoštovalo njegovo govorico, da bo nastala dobra arhitektura. Mislim, da pri prenovi ne gre samo za to, da ohranimo staro, ampak da bo skupaj z novim kot celota dobra arhitektura v našem času. Prenova ne pomeni, da samo zamrzneš staro arhitekturo, nasprotno, to je vzpostavljanje sodobnih razmer v starem, kar zahteva tudi spremembe, a te spremembe morajo biti izpeljane z občutkom. V Švicariji smo iskali dialog s starim. V pritličju so vsa vrata in okna rdeča, zato smo v notranjosti uporabili obloge iz mediapana z rdečimi letvicami. V višjih nadstropjih, kjer se vidi ostrešje, ki je smrekovo, pa smo uporabili smrekove letvice z belimi ploskvami. Iskali smo dialog v materialnem smislu in strukturi, da se naše novo pogovarja s tistim, kar se je ohranilo. V Švicariji smo jezik prilagajali hiši, ki je zelo raznolika.
Iz intervjuja Maruše Zorc
