Vse zgoraj napisano je res. Jaz že vrsto let pripravljam melisni liker po zelo enostavnem receptu, in neštetokrat sem ga morala že povedat. In tukaj ga navajam za vse tiste, ki ga še niste poskusili:
V liter domačega žganja namočimo melisine liste. Listov naj bo nekje do polovice steklenice. Za kakšen teden postavimo na sončno okensko polico. Ko se žganje lepo zeleno obarva, ga precedimo. Posebej zavremo 1/4 l vode in 10 dkg sladkorja. Količino sladkorja lahko prilagajate, vendar je bolje da ni preveč sladko. 10 dkg je ravno prav. Prevreto sladko vodo prilijemo k žganju in pustimo kakšen dan v hladilniku, da se dobro ohladi.
Ne priporočam uporabe slabega žganja ali tropinovca, ker to sicer tako zdravilno pijačo samo pokvari. Pa če ste se že podstopili, pripravite večjo količino pijače. Nalijte v manjše stekleničke in obdarujte ljudi, ki jih imate radi.
Vendar POZOR!!! Zelo pomembna je količina zaužitega likerja. Sicer lahko nastopijo določene kontraindikacije. Jaz spijem enega v družbi. Dva v dobri družbi. Vse kar je že več pa nalivam samo še drugim, ker se jim zdi neznansko dobro in ker je tako fajn da bi kar še enega. In kmalu si že sami nalivajo in potem se pa začnejo tiste kontraindikacije po nekakšnih fazah:
- človek se zazdi sam sebi zelo pameten
- prav od sile je pameten in zdaj je v to že popolnoma prepričan
- razlaga podrobnosti o svojih hišnih ljubljenčkih
- sogovornik, ki je na malce nižji alkoholni stopnji, bi rad govoril o svojem kužku, pa ne pride do besede
- po naslednji rundi se ne moreta zmenit, kdo bo govoril. Vsi ostali na nižji stopnji se čudijo njuni pameti in z odprtimi usti čakajo, da pridejo na vrsto. Ker vrste kmalu ni več, kričijo že vsi vprek.
- kar naenkrat pa tisti, ki malce vodi v debati, obstane sredi stavka. Naslednja beseda mu nekako ne gre z jezika. Pa se še kar trudi in trudi, začne jecljati in to ga malce čudi, a bolj pomembno se mu zdi povedati stavek do konca. Pa ne gre in ne gre naprej. Postane Mr. Mumbly. Tedaj pride na svoj račun drugi najbolj pameten, da končno lahko pove, kako je šele njegov pes pameten. Sem že povedala da je zdaj še vse neznansko smešno? Ja seveda je, zaenkrat še.
- in ta drugi se tako razvname v pripovedovanju o tem, kako njegov pes skače za frizbijem, da pade s stola. Ne pes, ampak ta tip. Kar naenkrat. In stol se seveda polomi in tip faše lepo buško in potem tak z lepotno napako ni več veliko povedal.
Tudi pri ženskah so lahko hude reakcije na prehudo žejo. Najprej so sproščene in se smejejo. Potem postanejo že preveč sproščene in se usedejo nekomu v naročje, kamor se sicer ne bi. Ampak tam je bolj toplo in pa kaj, sej smo vsi samo prijatli in tako fajn smo sproščeni. In potem je noge ne držijo ko hoče na WC in spotoma zvrne mizo z vsem kar je na njej in sname vrata s pantov. To ji sicer ne bi nikdar uspelo. Seveda si zlomi tri nohte, ki si jih je ravno tisti dan dala urediti za skorajšnjo sestrino poroko. In smeh se kmalu spremeni v histeričen jok.
Sledi seveda viharno klicanje jelenov, in naslednji dan so menda imeli mačka v hiši, celo dva, pameten pes se je moral pa ves dan dolgočasiti v pesjaku.
Ja vse tole se lahko zgodi, zato jaz vedno opozorim svoje goste. Eden je za zdravje. Mogoče maksimalno še eden. Za vas pa še en dober nasvet: Nikdar ne prinesite polne steklenice na mizo, ampak samo četrt ker to je "vse kar vam je ostalo". Pa Gorenjci gor al pa dol.
Pa na zdravje!
