Domnevamo, da se je naselje od tu naprej širilo v zahodni smeri proti rtiču, tako da se je zaključilo na koncu jezičastega polotoka. Mesto je bilo najbrž že v VII. stoletju obdano z obrambnim obzidjem. To je imelo tiri glavna in ena pomožna vrata. Tri od teh (Stolna, Osrednja in Miljska) so se odpirala proti jugu na morje. S četrtimi, t.j. Poljskimi vrati je bilo mesto povezano z mandračem in agrarnim zaledjem. Upravno in trgovinsko središče mesta je bilo na Starem (sedanjem Prvomajskem) trgu. Okoli leta 1209 je dala oglejska oblast zgraditi grad, ki je bil sedež gastalda.
Prvomajski trg
Istočasno z mestom na Punti se je jugovzhodno od mandrača razvilo naselje Marčana ob sedanji ulici Svobode. V tem obsegu se je mesto razvijalo vse do beneške zasedbe leta 1283. Benečani, ki so se politično postavili nad obstoječe stranke, ki so se v mestu borile za oblast, so prenesli upravo mesta izven obzidja ob samo obalo mandrača, kjer je bila leta 1291 zgrajena nova občinska palača. Njej so kmalu sledile še palača fontika ali žitnice (1301) in lože s cerkvico sv. Jakoba na Poljskih vratih (najkasneje do leta 1325).
Te prve gradnje izven obzidja so dale povod za razširitev mesta okoli samostanov sv. Frančiška (1318) in sv. Antona opata (1374) ter cerkvice sv. Petra v mandraču (1272) v smeri proti zahodu in jugozahodu, tako da se je v XIV. in XV. stoletju sklenilo z naseljem Marčano. Novi del mesta je bil obzidan leta 1452. Novo obzidje, ki se je zaključilo s stolpom pri vhodu v mandrač, ni vključilo kompleksa cerkve sv. Jurija, samostana sv. Frančiška in naselja Marčane.
V drugi polovici XV. stoletja je postala pereča tudi v teh krajih turška nevarnost. Tedaj se je občinska oblast v Piranu odločila ponovno utrditi mesto. Restavrirano je bilo staro obzidje okoli Punte in zgrajeno novo obzidje (1475 - 1534) na griču, ki je zapiralo tudi naselje Marčano in se po ostrem zavoju zaključilo v mandraču. Istočasno so začeli z urejevanjem zunanjega pristanišča. Okoli leta 1500 je bil porušen grad oglejskih gastaldov.
V XIV. in XV. stoletju restavriran kompleks župne cerkve sv. Jurija, je kazal v XVI. stoletju očitne znake propadanja. Leta 1590 je občina sklenila popolnoma renovirati celoten kompleks. Tako je bil leta 1608 dograjen nov zvonik, 1637 nova baročna cerkev in 1650 nova krstilnica sv. Janeza.
Piranska ulica
Po dograditvi zunanjega obzidja se je mesto širilo v treh smereh. Najprej je bila pozidana dolinica pod gričem Mogoronom. Tu je v XVI. in XVII. stoletju nastala četrt Figarola ali Figovo razpotje. Ko je v drugi polovici XVI. stoletja obzidje zgubilo obrambno funkcijo, so ga meščani uporabili za to, da so nanj naslonili nove stanovanjske hiše tako z notranje, kakor z zunanje strani zidu. To je bila druga smer mestnega razvoja. Tretja smer se je uveljavila posebno v XVIII. in XIX. stoletju, ko so meščani postavljali zgradbe na nasutem zemljišču, ki so ga vsaj deloma iztrgali morju. Tako je nastala sedanja Župančičeva ulica in celotna jugovzhodna obala mesta. Ob urejenem zunanjem pristanišču (1792 - 1801) je nastala popolnoma nova mestna četrt, ki so jo gradili že v drugi polovici XIX. stoletja. Podobno je v istem času nastal mestni predel med sedanjim notranjim pristaniščem in Tomažičevim trgom, od koder se je morala umakniti stara ladjedelnica.
V XIX. stoletju so začeli mestni oblastniki rušiti stare palače ob mandraču. Tako je bila že v prvi četrtini stoletja porušena loža. Na njeno mesto je bila postavljena kazina (sedanja Mestna galerija). Nato je bila porušena stara in zgrajena nova občinska palača (1879). Tej je sledilo rušenje fontika in gradnja sodne palače (1896). Med leti 1890 in 1894 je bil zasut stari mandrač in urejen Tartinijev trg, ki je postal novo središče mesta. Leta 1910 je bilo zgrajeno Tartinijevo gledališče.
Nove hiše ob zasutem mandraču
Kasneje doživlja mesto v svojem razvoju tridesetletni zastoj, razen ob obali proti Portorožu. Šele po drugi svetovni vojni doživlja Piran novo gradbeno fazo zunaj mestnega zidu v smeri proti Belemu križu. Ne vedno posrečeni posegi v staro mestno tkivo, pa dajejo naši dobi marsikdaj negativno oceno.
Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/brzan/zgodovina.htm
