Zaradi svoje stabilnosti so se tovrstne konstrukcije ohranile vse do danes. Predvsem pokrajine bogate s kamnom, kot sta Kras in Istra, so prepredene s sistemi suhozidnih zidov, ki pa niso le priče preteklosti, temveč se jih uporablja in gradi še danes.
Pisari z Mihotovo domačijo
Trdnost in trpežnost sta dve izmed pomembnih značilnosti kamna kot gradbenega materiala. Kamnite stavbe so namreč človeku všečne že na psihološkem nivoju, saj njiho ve lastnosti predstavljajo zavetje in dajejo občutek varnosti . Uporaba kamna za gradnjo je torej poklon trajnosti, hkrati pa zagotavlja gradnjo prihodnosti. Primer so tlakovane ulice v mestu Bath v Angliji, ki so jih zgradili Rimljani še pred letom 407. Preživele so številne popotnike in prevozna sredstva kot so konji, kočije in celo avtomobili. V primerjavi z lesenimi konstrukcijami, so kamnite zgradbe bolje odporne na vodo, mrčes in ogenj. Po drugi strani pa je kamen težek, stežka se ga premika, ob tem pa se ga precej težje kot les tudi obdeluje. Prav zato je gradnja iz kamna, predvsem pa gradnja brez uporabe veziva, zahtevna. Za gradnjo suhozidnih konstrukcij, ki bodo lahko kljubovale zobu časa ter naravnim in antropogenim vplivom, so potrebni znanje,izkušnje, spretnost, natančnost in potrpežljivost, saj kamnita gradnja zahteva svoj čas.
Kamnita pravljica v Loparju
Glede na namembnost, kulturne značilnosti in končno obliko zgradbe, obstaja več možnosti zlaganja kamenja, pri čemer vse temeljijo na upoštevanju gravitacije in težišč. Osnova zlaganja kamnov v suhozid je prekrivanje, ko zgornji element s svojo maso in trenjem veže spodnja dva. Za takšno gradnjo je primernih več vrst kamna, vendar je bil apnenec že od nekdaj eden izmed bolj priljubljenih.
Kot eden izmed standardov za kamnita gradbena dela se je obdržal vse do okoli leta 1900, ko se prvič pojavijo betonski bloki. Vzroke za njegovo priljubljenost gre iskati v značilnostih sedimentih kamnin med katere spada. Te se namreč tvorijo v slojih, zato jih je lažje lomiti in klesati. Kljub tem lastnostim je apnenec dovolj trden in gost, da je primeren za gradnjo. Prvi graditelji iz kamna so izkoriščali naravne danosti in uporabili kamen, ki jim je bil na voljo. Pogosto so ga nabirali v okolici in s tem hkrati očistili površine namenjene pašništvu in poljedelstvu. Takšne vzorce zbiranja kamna poznamo s Krasa še iz polpretekle zgodovine, na ta način pa so nastali tudi sistemi zidov, groblje ali griže in kasneje tudi pastirske hiške.
Suhizdarji na delu
Razmeroma čist zgodnje kredni apnenec so na Krasu za gradnjo gradišč sicer uporabljali že v prazgodovini, kasneje pa za gradnjo tamkajšnjih in okoliških hiš. Ko so nekoliko pozneje nastali večji kamnolomi (npr. v Nabrežinskem podolju), so kamen po zaslugi dobrih prometnih povezav izvažali tudi na Dunaj in drugam. Poleg nabiranja kamenja v naravi tudi lomljenje kamna v kamnolomih močno preoblikuje, spreminja in soustvarja pokrajino. Tako je bil npr. hrib na katerem sto ji Monkodonja (Istra) z lomljenjem kamna preoblikovan tako, da je ustrezal urejanju naselja na vrhu hriba. Ne le s končnimi konstrukcijami, tudi s pobiranjem kamenja ljudje oblikujejo prostor, ki deluje povratno in omogoča ali omejuje človekove dejavnosti nekoč in tudi danes.
Vir: Štuhec Seta, Tridimenzionalno dokumentiranje suhozidne arhitekture Krasa in Istre. Arheo 31, 2014, 49–68
