Preden vam povem zgodbo naj na hitro obnovimo sestavine dobre zgodbe: junak se odpravi na pot izzivov. Nanj delujejo negativne in pozitivne sile, ki ga krepijo in izstrelijo kot zmagovalca. Na kratko, zgodba je sestavljena iz: poti, izziva, boja in zmage.
Naj vam sedaj povem resnično zgodbo iz Solzne doline
Nekoč je za devetimi gorami in osmimi dolinami tam ob morju bil kraj v katerem so se ljudje gledali po strani. V kraju so živeli »stari modreci«, ki so skrbeli zato, da so stvari ostajale »po starem«…da so se ljudje gledali po strani.
A nekega dne, ko stari modreci niso bili pazljivi je v kraj prišel deček s čudežno lučko. Lučka je imela posebno moč. Vsak, ki je pogledal vanjo, je brez razmišljanja razumel, da v slogi je moč in da bo sam boljši le, če bo sodeloval in pomagal sosedu. Ljudje so se začeli zbirati okoli dečka s čudežno lučko. Pričeli so sestavljati načrte za svetlečo prihodnost in vrnil se jim je nasmeh na usta.
Starim modrecem tak scenarij ni bil všeč. Stisnili so svoje modre glave in skovali načrt kako bodo dogajanje spet prevzeli v svoje roke.
In nekega dne, ko je deček s čudežno svetilko ljudem kazal svetlo prihodnost so prišli trije modreci preoblečeni v ovčke odločeni, da bodo oni tisti, ki bodo svetili tudi v prihodnosti. Maske so hitro padle. Dečku so povedali, da on ni njihov, da on ne pozna njihovega načina življenja, da on ne ve, kaj vse so oni do sedaj že naredili za Solzno dolino in nasploh v svojem dolgem življenju. Dečka so prepričali, da so oni tisti ta pravi in da oni znajo in imajo sposobnosti, da prižgejo luč upanja na koncu tunela.
Deček s čudežno lučko je razumel sporočilo, odmaknil se je starim modrecem in je odšel iz kraja. Stari modreci so takoj pričeli z delom. Najprej so strokovno ugotovili, da je sistem zanič in da se nič ne da narediti. Takoj zatem so ugasnili luč upanja in se poslužili starih dobrih receptov, ki so se v zgodovini že večkrat pokazali za neuspešne. Kot modro so sprejeli odločitev, da se bodo povezali še z drugimi starimi modreci, ki že veliko let v kraj poskušajo prinesti luč upanja.
Deček je odšel iz kraja, usedel se je na deveti hrib, gledal v kraj in razmišljal. Prva misel, ki mu je šinila je bila, zakaj se stari modreci že prej niso potrudili in poskušali združevati ljudi? Druga misel pa je bila, kako to, da starim modrecem do sedaj še ni uspelo prižgati luči upanja, ko pa so modri in izkušeni? Deček s čudežno svetilko se je med razmišljanjem nasmejal. Saj je spoznal, da starim modrecem ni problem tema v kateri živijo ampak to, da nekdo drugi prinese svetlobo v kraj.
Deček je vstal, pobral svojo čudežno svetilko in se odpravil do obcestnega kažipota, na katerem je pisalo: levo Solzna dolina, desno Pot v svet. Pred kažipotom se je ustavil in pomislil v katero smer naj se odpravi. Tako je razmišljal: »Nobene dobre zgodbe ni brez boja, nobene dobre zgodbe ni brez zmage in nobena zmaga ni sladka, saj stari modreci že kujejo nove zarote. Je pa tudi res, da je Pot v svet tlakovana s tisočerimi Solznimi dolinami!« deček s čudežno svetilko se je odločil. Obrnil se je, napravil je prvi korak in se podal novim zmagam naproti…
Ali bomo kdaj izvedeli v katero smer se je obrnil deček s čudežno svetilko?
