Kaj je škver
V ladjedelski stroki je bilo v času Avstro-Ogrske točno določeno, kaj je ladjedelnica in kaj škver. Ladjedelnica je bila obrat, ki je zasedal prostor ob morju z najmanj 290 m² površine in so v njem lahko gradili plovila od 200 ton nosilnosti. To je bila po mnenju takratnih strokovnjakov tista najmanjša možna površina, ki so jo mojstri potrebovali za gradnjo takšnih ladij. Za škver pa so veljala obalna področja, kjer so gradili in popravljali manjše ladje in je njihova delovna površina merila manj kot 290 m². Lahko pa so tam gradili tako »barche« (plovila z nosilnostjo do 10 ton) kot »naviglie« (plovila od 10 do 200 ton nosilnosti).
Za gradnjo lesenih ladij so Škver v Seči uporabljali dolgoletne tradicionalne tehnike, ki se do petdesetih let 20. st. niso bistveno spreminjale in so bile na celotni vzhodni obali Jadrana zelo podobne. Manjše ladjedelnice, tudi ob severozahodni istrski obali, so še dolgo časa po uveljavitvi parnega stroja prisegale na leseno gradnjo. Škver v Seči je edini takšen v občini Piran in je spomenik arheološke in tehnične dediščine. Gre za obrtno delavnico za izdelavo in vzdrževanje manjših lesenih plovil iz leta 1957. Škver stoji na desni obali, ob izlivu kanala sv. Jerneja v morje, blizu gostilne Ribič. Na njem danes deluje Društvo ljubiteljev starih bark Bracera. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tu v rimskih časih pristanišče, ob njem pa majhna popravljalnica lesenih čolnov, last ribičev, nadzornikov rezervata in solinarjev.
Žargonski izraz škver izhaja iz italijanske besede squero, ki v splošnem pomeni majhno obrtno ladjedelnico, opremljeno z orodjem, lesom in sanmi z navozom. Po navozu so potegnili plovilo iz vode na kopno oz. so ga spustili v morje. Manjša plovila so gradili v preprosti pokriti zgradbi, večja pa na prostem. Z besedo škver so imenovali tudi najpomembnejši začetni »pripomoček« pri izdelavi vsake nove lesene barke, in sicer močan, raven tram, togo pritrjen v tla, ki je služil kot osnova in podlaga za kobilico, na katerem so potem zgradili celotno barko.
Škveri in tehnologija dela v njih so se skozi stoletja spreminjali. V škverih sprva ni bilo orodja in ga je vsak ladjedelec prinašal s seboj; šele pozneje so škvere opremili s potrebnim orodjem in stroji. Prav tako v preteklosti nekateri škveri niso hranili in pripravljali ladijskega lesa (priskrbeti si ga je moral naročnik plovila), spet drugi pa so imeli svoja skladišča in so sami iskali, naročali, pripravljali ter skladiščili ladijski les.
Škveri na Slovenski obali
Na Slovenski obali je v različnih obdobjih obstajalo različno število »škverov«, majhnih obrtniških ladjedelnic, kjer so ročno izdelali lesena plovila od začetka do konca. Na njej je delovalo, v odvisnosti od obdobja, celo osem in več takšnih ladjedelnic. V sredini 19. stoletja je npr. imel Piran kar tri škvere, Izola in Koper pa po dva. Malih priročnih škverov, v katerih ni bilo nobenega zaposlenega in so imeli zgolj manjše sani za vleko barke na kopno, ter so bili namenjeni predvsem vzdrževalnim delom na majhnih ribiških čolnih, je bilo še veliko več. Ob tem pa je potrebno poudariti, da so domačini za manjše posege na svoji barki uporabili vsak ustrezen kos obale ali celo pomola. Majhna plovila, kot so bateline, kaiče, batane in podobno pa so gradili kar v kleti ali na vrtu.
Škver sv. Jerneja v Seči
Seški škver se nahaja ob izlivu kanala sv. Jerneja v morje. Kanal na tem mestu oblikuje večjo plitvo laguno, v katere jugozahodnem delu stoji ohranjen ter edini še delujoči škver v Sloveniji z dvema navozoma in originalno opremo. Nekateri deli opreme in orodja izvirajo najverjetneje še s konca 19. stoletje. Da sta se tradicionalni način izdelovanja in vzdrževanja lesenih plovil ter obrtniška tehnologija dela v celoti ohranila do danes, gre zasluga posameznikom, ki so tako nekoč kot danes ljubili morje in lesena plovila ter so škver potrebovali za vzdrževanje lastnih plovil in plovil svojih prijateljev.
Že v obdobju Serenissime je bilo na tem mestu zmeraj mnogo plovil, saj je tu in v neposredni okolici stalo kar pet velikih lesenih skladišč za sol iz solin. Sem so plula tako majhna plovila, ki so vozila sol iz solin, kakor velike beneške trgovske ladje, ki so vozile sol v Benetke in druga pristanišča beneške republike. Čeprav je to območje še slabo raziskano, pa vse kaže, da je na tem prostoru že zdavnaj stal ali majhen mandrač ali škver - ali pa celo oboje. Stari solinarji so pravili, da so tudi na tem mestu vzdrževali svoja plovila. Informacije in obrise »nečesa« je mogoče razpoznati še na nekaterih starih zemljevidih in višinskih posnetkih. Kakor koli že, delovanje mandrača ali škvera se je na tem mestu nekoč prekinilo, zaradi česar je prostor bolj ali manj sameval vse do ponovnega začetka nastajanja današnjega škvera v Seči.
Zasnova škvera, kakršnega vidimo danes, sega sicer šele v konec 60. let prejšnjega stoletja, ko so na tem nenaseljenem prostoru posamezniki popravljali svoja majhna lesena plovila. Ker je bilo vzdrževanje ali popravilo plovil v ladjedelnicah drago, je vsak, ki se je le malo spoznal na les in barke, drobna vzdrževalna dela najraje opravil sam. V tistem času tu ni bilo ne navoza ne ničesar drugega, kar bi kazalo na nekaj »resnejšega«. Na tem prostoru so tedaj občasno domovale le velike batane oz. bateloni, last piranske ribiške zadruge, kakšno solinsko plovilo in še nekaj manjših plovil. Že od nekdaj so tu in tam v mehko blato lagune »nasukali« barke, da so jih popravili. Barko so nasukali ob oseki; ko so popravili ali kalafatizirali en bok, so počakali na plimo, ki je barko dvignila, oseka pa jo je ponovno spustila - tokrat na drugi bok. Ko so katranizirali še tega, so že s prvo plimo lahko odjadrali nazaj na delo.
Tako je bilo vse do leta 1973, ko je danes že pokojni Radoslav Bizjak - Rade, sicer pravi »karpentijer« (ladijski tesar), iz Pirana semkaj pripeljal veliko trabakulo Remac. Skupaj s sodelavcem, ki je skrbel za gostinski del, sta namreč prišla na originalno zamisel, da naredita plavajočo restavracijo. Obnovljenemu plovilu sta nadela ime Korala in le malokdo, ki je bil v 70. letih v Piranu ali v Seči, se je ne spomni (nekaj časa je bila privezana ob današnjem dvigalu pri gledališču Tartini). Ker tako velike barke potrebujejo za vzdrževanje veliko lesa, orodja in dela, je bilo treba zastaviti nekakšen zametek malega škvera z minimalno logistiko in infrastrukturo za delovanje.
Vir:
www.malabarka.eu/wp-content/uploads/2019/03/Mala-barka-TEMATSKA-2019-01-17_SLO.pdf
https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0kver
