Aprila 1788 je na postojnsko kresijo pripotoval dopis z Reke, ki je tudi govoril o vzrokih za revščino v Istri:
"Visokemu kresijskemu uradu.
Ta tako pogosto citirana revščina (lakota) v Istri in gradnja državne ceste sta zelo tesno povezani in graditelji ceste ju ves čas omenjajo. To je resničnost, ki je ni mogoče prezreti, zato ne moremo govoriti o enem vprašanju, ne da bi omenili tudi drugega.
Predno pa se posvetimo sredstvom, ki naj bi odpravila to revščino, je treba spregovoriti o vzrokih, ki so jo povzročili.
1. Prvi in osnovni vzrok revščine v Istri je nesporno njena geografska lega. Ob zadnji davčni regulaciji je avstrijski del Istre obsegal 47.235 kvadratnih oralov, 1037 5/6 kvadratne klaftre (1 oral = 0,575 ha, 1 kvadratni seženj = 3,597 m2). Na tem prostoru živi 31.490 prebivalcev. Pridelujejo vino, sadje, nekaj žita, gojijo nekaj živine, zlasti drobnico, in imajo tudi nekaj lesa. Imajo majhen del morske obale in prav tako malo poti. Vendar pa je ta del Istre lahko še srečen. Preostali del avstrijske Istre loči od Kranjske venec hribovja, na drugi strani pa ga omejuje beneška meja. Avstrijski Istran je tako popolnoma odrezan od monarhije. Svojih produktov ne more prodajati, prav tako ni razvita obrt, ne more se razviti industrija. Izobrazba je zelo pomanjkljiva ali pa je skoraj ni.
2. Avstrijskega Istrana obdaja zlobna beneška soseščina. To je nacija, ki nima nikakršnih navad (običajev), nobenega znanja, nobene industrije in tudi nobene prihodnosti.
3. Osnovni vzrok revščine v Istri sta lenoba in neznanje prebivalstva. Na drugi strani pa izmed teh ljudi izvira precej duhovnikov in svetnih uradnikov.
4. Na gospodarskem področju se večno ponavljajo naslednje napake:
a) Glavni istrski pridelek je vino. To je edini pridelek, s katerim bi lahko aktivno trgovali. Vendar pa tako podložniki kot tudi veliko uradnikov in zemljiških posestnikov ne zna ali pa noče znati kletariti. Znanje kletarjenja je osnova za dobro vino. Ker tega ne obvladajo, je tudi prodaja vina nemogoča. Vino ne zdrži do druge jeseni, istrska lenoba in lakota se utopita v njem. Najkasneje v avgustu Istrani že popijejo vse vino.
b) Istrani pridelajo tudi lepo sadje, vendar ga ne znajo mediti ter z njim trgovati. Rabijo ga za živinsko krmo.
c) V Istri rastejo tudi oljke. Ker pa nimajo oljčnih mlinov in se ne spoznajo na pridobivanje olja, ni tudi tu nobenih koristi.
d) V Istri skoraj ni poljskih in stranskih poti.
e) V Istri skoraj ni obrti.
f) Ker je razmeroma malo živine, tudi ne gnojijo. Ni krme in ni hlevske živinoreje. Primanjkuje jim tudi krmilnih rastlin (detelje, krompirja, stročnic). Iz vsega navedenega je razvidno, da je kmetijstvo popolnoma zanič.
Poznavanje vzrokov lakote in revščine nas privede do rešitve problema. Istrska državna cesta je prav gotovo prvo sredstvo za rešitev teh težav. Istra se bo povezala z drugimi kraji, razvili se bosta trgovina in obrt. Tako bo premagana osnova za istrsko apatijo.
Obenem pa nam postaja tudi jasno, da je vse, kar je naslonjeno na državno pomoč, skoraj zagotovo izgubljeno. Pomen ima le tista vsota denarja, ki je namenjena za gradnjo ceste. Prispevki za podložnike, uradnike pa tudi za zemljiške gospode še podpirajo njihovo lenobo in neznanje. Redno so prejemali državne predujme, vendar pa le s pomočjo načrta še noben Istran ni prišel na delo na cesti. Istran je dovolj len, da ima delo za večje zlo kot pa smrt.
Odstranitev slabega beneškega soseda lahko zagotovi le najvišja oblast. Za to bi bila potrebna arondacija celotnega polotoka. Od uvedbe konskripcijskega in mitniškega sistema pa bi imela koristi Istra, prav tako pa tudi nemške in madžarske province.
Postavitev glavne šole v Pazinu, ki je določena od Visoke dežele z odlokom 12. prejšnjega meseca, je prav gotovo najvažnejše sredstvo za vzgojo naroda. Šolanje mora biti povezano tudi s poučevanjem vinogradništva, vinarstva in poljedelstva. Ob tem je ponovno treba podčrtati izkušnje, da bo potreben nekajleten premor, v katerem bodo šolani: vsa zemljiška gospostva, gospodarski uradniki iz deželnega gospostva in političnih oblasti ter komisarji in okrožne oblasti. Kajti nemogoče je izkoreniniti neumnost ljudstva in njegove vraže, če so tudi uradniki in zemljiški gospodje prav tako vraževerni.
Pomanjkljivosti deželnega gospodarstva, ki so naštete v četrti točki, bi lahko v neki prebujeni provinci odpravili s premijami, ki bi spodbudile boljše gospodarjenje. V barbarski Istri pa morajo to opraviti šole, uradniki in zemljiški lastniki.«
Vir: Eva HOLZ; Poglavitne prometne povezave v Avstrijski Istri v 18. stoletju, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 V: Annales 10/97, ZRS Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18. http://zdjp.si/wp-content/uploads/1997/12/Annales10-97PDF-A.compressed.pdf
