To neprestano izmenjavo proizvodov pravzaprav odlično ponazarja Levstikova povest o Martinu Krpanu, ki je tovoril…., pa naj kar sam pove:

"I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša.
Krpan se naglo izmisli in reče: "I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!"
Na to se cesar začudi in pravi: "Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?"
Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: "Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil."
………….
Verjamemo, da je Krpan tovoril sol ali pa tudi ne. Lahko je bil tudi soliter/angleška sol za izdelavo smodnika, zato ni smel biti na svetlem. Zagotovo pa je hodil predvsem po težko prehodnih in odmaknjenih goratih predelih slovenske Istre.

Martin Krpan je Istro še predobro poznal

Poglejmo nadaljevanje povesti:

Krpan: "Kaj pa sem nesel na tovoru?"
Cesar: "Bruse pa kresilno gobo."
Krpan: "To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem."
Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kakor za svojo zadnjo uro."
Krpan: "Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal pravzaprav ne vas ne vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."
Na to pravi minister Gregor: "Ne veš, da je prepovedano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga, zaprimo ga!"
……………………..
Nanj ne nazadnje spominjajo tudi pripovedke med ljudmi, tako na primer pripovedovanje sedaj že pokojne Vance iz Rakitovca, kako je » Martin Krpan na poti čez Čičarijo večkrat pod guro (rakitovski Kavčič) prespal. Nekega dne, ko se je ravno udobno zleknil, pa ga je napadel trop možakarjev. Ni se dosti menil zanje, le pomenljivo si je dejal: »Kaj me te muhe opletajo« in z enim samim zamahom stresel nepridiprave s sebe« (pričevanje Ivane Rožac).

Dreja Pik (Andrej Rožac Kršanto) iz Rakitovca (roj. 1891) pa je znal povedati, »da mu je njegov oče povedal, kar mu je pripovedoval njegov oče,« da je nek silno močan možakar tihotapil sol in da ga nikakor niso mogli ujeti; zgodba se začenja podobno kot prej opisana, le da možakar v njej nima imena, nadaljuje pa se tako, da naj bi naposled dva ovčarja, ki sta redno pasla ovce na rakitovski Guri, ulovila tega možakarja, in sicer tako, da sta ga pričakala navrhu Starega Klanca v zasedi, in ko se je prikazal, sta zvalila vsak svojo veliko skalo nanj in ga tako premagala (Pričevanje Antona Marjana Rožaca).

In glej ga zlomka! Zgodba očitno ni nastala brez osnove, kajti v beneškem državnem arhivu hranijo dokument, da so Rakitljani 22. decembra 1600 dejansko ujeli strašnega razbojnika Zorzija Chersainerja, ter ga tudi sami odvedli v Koper tamkajšnjemu podestatu in kapitanu (ASV. DPTM, 341). Chersainerje bil sicer gospod Kršana, gradu v osrednji Istri pod avstrijsko oblastjo, bil pa je tudi poglavar t.i. Uskokov, na eni strani poglavitnih tvorcev slovenskih in s tem avstrijskih ozemelj pred Turki v t. i. hrvaški Vojni krajini, kot bojeviti avanturisti pa so na drugi strani nemalokrat ropali in pobijali tudi po avstrijskih, še bolj pa po beneških krajih; tako je bil Chersainer obtožen številnih roparskih napadov, umorov in drugih hudodelstev storjenih nad beneškimi podložniki ter zato izgnan iz vseh beneških krajev, kar je praviloma pomenilo, da je sledila smrtna kazen, če bi ga ujeli kjerkoli na Beneškem.

Toda ker le ni bil tako nepomemben, je zelo urno, že 26. decembra 1600, nadvojvodov komisar Giosefo de Rabatta pisal koprskemu podestatu, naj Cherseinerja izpusti, svojo prošnjo pa je utemeljeval s podatkom, da naj bi imel dovoljenje, ki naj bu mu omogočala prevažanje vsega, kar se mu zljubi. Vendar to Koprčanov očitno ni prepričalo, še več, avstrijskega komisarja so pri svojih osrednjih oblasteh oklevetali, da se zanje zavzema izključno zato, ker je njegov nečak, hudodelstva, ki jih je storil, pa nikakor ne morejo odtehtati kakršnegakoli dovoljenja. Zatem se sled o Cherseinerjevi usodi v dokumentih zaenkrat izgubi, ostala pa je morebiti v samem Rakitovcu, saj je še donedavno bilo v vasi hišno ime Kršanto, ki naj bi v lokalnem govoru pomenilo tudi močnega, krepkega človeka, podobno torej kot krpan. Morebiti pa so ime pripisali družini ovčarja, ki je prebrisano zvrnil skalo na mogočnega hudodelca?

Tovorniki

Kakorkoli že, povest o Martinu Krpanu kaže na nekaj stoletno srednjeveško in novoveško trgovsko delovanje in izmenjavanje vsakovrstnih dobrin slovenskega prebivalstva med obalnim, sredozemskim, in zalednim, celinskim območjem. Krpan je imel vse značilnosti zvitega trgovca, prekaljenega vojaka – kmeta ter močnega in prebrisanega Slovenca, branika pred Turkom. Krpanovo bivališče v Vrhu pri Sv. Trojici lahko postavimo v skoraj vsako slovensko naselje, od Hrastovelj, kjer je znamenita cerkvica Sv. Trojice s freskami in protiturškim tabornim obzidjem, nad vasjo pa se razprostira Vrh, kjer so še vidni ostanki stare cerkvice sv. Marka in prvotnega naselja, do krajev v postojnskem zaledju vse do Logatca, ki si ga tudi lastijo.

Viri:
Darovec, Darko. (2005). Rakitovec v starini. V: Meje in konfini. ur. Vida Rožac Darovec. Založba Annales, Koper.