Pol dneva prej se je namreč na morju potopila ladja, na kateri je bilo vsaj nekaj članov posadke in več konj ter govedi. Potopljeno ladjo je po naključju odkril izolski ribič Veso Hrvat. V njegovo stoječo mrežo se je ujel del okostja neznanega mornarja (medenica in noge), ki je že toliko desetletij počival na morskem dnu. Kosti, steklenico, par čevljev in še nekaj kovinskih in lesenih delov je ribič prinesel na obalo, pred tem pa skrbno označil
kraj najdbe.
Še dobro, da je to storil, saj so naslednji dan pomorski policisti s potapljači razmeroma preprosto našli kraj. Najprej so ga preiskali potapljači pomorske policije, popoldne pa še pet potapljačev iz piranskega kluba Norik Sub. Zaradi mrzlega morja so morali imeti suhe potapljaške obleke, na 27 metrih globine je svetlobe manj, vendar je te dni morje na srečo izjemno bistro in prozorno. Potapljači so poleg živalskih kosti (našli so tudi več lobanj konjev in krav) lahko videli del železnega ladijskega gredlja in ladijska rebra iz železa, sicer pa naj bi bil ladijski trup lesen. Tega lesa zdaj ni več videti, saj ga je povsem načel zob časa.
Ladja je potopljena na pomorski poti, kjer velike ladje z vijaki dodobra vrtinčijo morje. Tu so se ribičem pogosto zataknile povlečne mreže in grablje in s seboj povlekle kak lesen kos. Ladja je bila dolga od 30 do 50 metrov, vendar je že tako razsuta, da se ne ve, kje je kljun in kje krma. Mulj je prekril že kar nekaj delov. Prekriti so tudi kupi potopljene slame. V teh kupih so si raki jastogi in ribe ugorji naredili imenitna skrivališča. Celotno
območje v bližini potopljene ladje (nekakšen umetni podvodni greben) je seveda idealno pribežališče za ribe, zato je Veso Hrvat tudi tako rad zahajal tja, ker je imel po navadi dober u lov. Le malo predaleč od obale je, pravi.
"Ladja je potopljena kake štiri milje in pol od izolske obale, prav toliko od Debelega rtiča in morda miljo od meje na morju z Italijo, nekako v smeri med rtom Ronek in Tržičem. Po vsej verjetnosti je prevažala živino iz Tržiča proti Istri ali v nasprotni smeri in je tukaj naletela na podvodno mino. Star Izolan mi je dejal, da se je to zgodilo leta 1943 ali 1944," je povedal Veso Hrvat. Potapljači so v bližini ladijskih ostankov oziroma nekaj grbin, visokih meter ali malo več, videli tudi še neeksplodirano okroglo podvodno mino, ki je bila preluknjana s strelnim orožjem. Strokovnjaki vedo, da je bilo prav na tem območju minsko polje, zato je največja verjetnost, da je ladja zadela mino.
Barka Kozel
Barka kozel je prevažala konje. Najverjetneje je naletela na mino in se je potopila na odprtem morju blizu italijanske meje. To je bil zelo velik plovni objekt, morda tudi nekakšen splav. Po pričevanju so jo v sedemdesetih letih zopet razstrelili z zelo veliko količino razstreliva. Ovirala naj bi namreč tovorni promet za koprsko in tržaško luko. Barka ko.zel. Je kakšnih 50 m dolgo plovilo, najverjetneje bolj podobno nekakšnemu splavu. Potopljeno je na globini 25 m, skoraj pri italijanski meji. Vzrok za brodolom tega plovila še ni znan. Tudi to plovilo je bilo med leti 70-80 ponovno razstreljeno z veliko količino razstreliva, oviralo naj bi “varno plovbo” tovornim ladjam. Ribiči poznajo to pozicijo pod imenom konji. Silhuete plovila ni več opaziti. Pred leti so ribiči dvignili precej zanimanja javnosti, zaradi tega, ker so s svojimi mrežami potegnili nekaj kosti, za katere so domnevali, da so človeške. Kasneje so strokovnjaki te trditve ovrgli.
Plovilo je prevažalo domače živali. Ob brodolomu pa se je precej teh živali rešilo in priplavalo do obale Izole in Kopra. Nekatere živali pa se niso uspele rešiti, zato tudi danes na tem mestu najdemo precej živalskih kosti.
Vir:
-Slovenska Istra, gradivo Obala za turistične vodnike, Iztok Bončina
http://www.obala.com/potopljeni-objekti/barka-kozel/
