Nekoč Emilija Kraus, danes ...
Gradbeni inženir in raziskovalec Gorazd Humar zna povedati marsikaj: »Napoleona sem preučeval zato, ker sem hotel raziskati Napoleonov most v Dolenjah čez Vipavo. Ta na videz ni vodil nikamor. V resnici pa je Napoleonova vojska že leta 1797 prvič prišla v Idrijo in tam za Napoleona in generale razgrabila vse razpoložljive količine živega srebra. Več let pozneje je Napoleon poskrbel za obnovo proizvodnje v rudniku, zato so čez vipavski most, nekoliko prikrito, vozili živo srebro v tržaško pristanišče, od tam pa v Mehiko in Peru, kjer so ga potrebovali v rudnikih pri pridobivanju zlata in srebra.«
Napoleon je leta 1805 na Dunaju spoznal tedaj 20-letno Emilijo Kraus (majhna podobnost z »neko« slovensko gospo Knavs), Idrijčanko, ki ga je še enkrat povezala z Idrijo. »Z Emilijo Kraus je živel na koruzi (spremljala ga je tudi na bojiščih) vse do leta 1814, ko so ga obsodili na izgnanstvo. Leta 1806 so Francozi v Genovi zgradili vojno ladjo, ki ji je dal ime Mercure (kar po francosko pomeni živo srebro), in moja teorija je, da je bila to najtesnejša možna asociacija z njegovo ljubico Emilijo Kraus. Ladje očitno ni mogel poimenovati Emilija ali Cecilija,« je ugotavljal Gorazd Humar. Tudi Napoleon se je zaljubil v Slovenko. Potem pa je stvar (ladja) eksplodirala. In to pred Piranom!
Kako je Napoleon prišel v Piran
Gorazd Humar je razkril, da med Piranom in Lignanom (kakih 13 milj od Pirana in sedem milj od Lignana ) v italijanskem morju na globini 18 metrov počiva 32 metrov dolga in devet metrov široka Napoleonova vojna ladja Mercure. Na njej je bilo 18 topov in 109 članov posadke. Skoraj vsi so bili žrtev velike eksplozije (najbrž smodnika) v veliki bitki med angleškim in Napoleonovim ladjevjem, in to v noči na 22. februar 1812.
Ostanek ladje, topove, uniforme, opremo, orožje in pribor, celo dobro ohranjene okostnjake Napoleonovih vojakov so Italijani (najprej ribiči, potem arheologi) odkrili leta 2001, kar zdaj velja za eno najpomembnejših arheoloških najdb v italijanskem morju (in v naši soseščini, na severnem Jadranu). Bitka pri Gradežu, v kateri je Napoleon izgubil tudi prestižno vojaško ladjo Rivoli, je pomenila enega od začetkov konca velikega francoskega imperatorja, ki so ga samo dve leti po porazu v pomorski bitki pregnali na Elbo.
Anekdota o Napoleonu Bonaparteju
Kako so ga obuli Italijani.
Francoski vojskovodja in cesar Napoleon Bonaparte (1789–1821) je cenil samo stvari, ki so prihajale iz Francije.
Ko je bil leta 1808 v Milanu, je poklical čevljarja: »Potrebujem par škornjev, in sicer takoj. Vem, da smo v Italiji, zato škornji ne morejo biti najboljši, ampak vi se le potrudite. Zdaj pa me pomerite!«
»V Italiji nič ne merimo,« je užaljeno odgovoril čevljar. »To navado prepuščamo Francozom.«
»Kaj? Naredili boste škornje, ne da bi mi izmerili noge?«
»Da, veličanstvo, italijanskemu čevljarju zadostuje že pogled.«
Naslednjega dne se je čevljar vrnil z dobro izdelanim škornjem. »Odlično,« je rekel Napoleon. »Prilega se mi kot ulit. Kje pa je drugi?«
»Drugega vam bodo naredili v Franciji,« je rekel čevljar in odšel.
Vir:
https://www.delo.si/novice/slovenija/cudezni-piranski-dvizni-most.html
http://www.delo.si/druzba/panorama/anekdota-o-napoleonu-bonaparteju.html
