Opisu ni moč kaj očitati, kajti gre za osebno doživetje: vsak izmed nas Istro ljubi in doživlja na svoj način. Njeno današnjo podobo je izrisala bogata zgodovina, ki je vtkana v njene naravne lepote. Če ji dovolimo, da se nam brez zadržkov razkrije, nas bo z lahkoto pritegnila in nas vedno znova vabila k sebi.

Republika Istra

Tudi danes smo, kljub znanju, ki ga imamo, vedno znova presenečeni nad kakšno naravno lepoto ali pojavom, pri tem pa se sprašujemo, kako je izgledala nekoč in kako so jo doživljali tedanji prebivalci. Kaj so mislili, ko so ob sončnih dnevih videli Alpe in zasnežena pobočja na obzorju morja? 

Vstopite prosim

Ali ko so tisti v notranjosti z enega mesta videli pet gradov na sosednjih hribih in vse dostopne poti kot na velikem platnu srednjeveškega filma … Ali ko se je iz megle ob jutranjem svitu na nebu prikazalo mesto (vtis, ob jasni podobi mesta, ki se dviga na hribu iznad pasu megle v dolini) … Da, Istra je tedaj, tako kot danes, ponujala skoraj nadnaravne slike in zato ne preseneča, da je bila navdih svojim prebivalcem, ki so doživetja zapisovali v legende in zgodbe.

Na potepu

Koper promenada

Njeni bogati gozdovi, opisani v knjigah in katastrih, so bili dom velikanov in vil morski zalivi pa zavetje številnim ladjam histrske, beneške in avstrijske mornarice. Danes so gozdovi zaščiteni, Istra pa je polna naravnih rezervatov na morju in na kopnem, naravnih parkov, zaščitenih ptic, metuljev, številnih endemičnih vrst flore in favne iz še neraziskanih območij. Temu mističnemu svetu je botroval položaj istrskega polotoka na kraškem področju: skozi stoletja je delovanje vode bogatilo podzemlje z neraziskanim svetom votlin in jam, pravih poslastic za speleologe in obiskovalce.

Vecer v Istri

Štrige in štrigoni
Štrige in štrigoni (čarovnice in čarovniki) so vsakdanji spremljevalci istrskega življenja. O tem se prav veliko ne govori, je pa prisotno v bitju ljudi. Šele pred tremi desetletji je Tone Tomšič pisatelj Slovenske Istre, tudi učitelj slovenščine na osnovni šoli Gračišče poskrbel, da marsikatera pripoved ali bajka ni odšla v pozabo. Osnovnošolce je spodbujal, da so v šolo prinašali štorije in bajke. Nastala je knjiga » Noč je moja, dan je tvoj«. Istre ne morete razumeti, če ne vzamete te knjige v roke. Bajke živijo, tu med nami, pri sosednji hiši se je dogajalo, na poti v vas – povsod kjer so ljudje živeli. Za marsikateri pojav (zavijanje vetra, šumenje gozda, nočni zvoki ) so imeli Istrani svojo razlago.

Mrtvaški ples v cerkvi sv- Trojice v Hrastovljah
 Še bolj izpovedna je Romana Koštial v svojih Zapiskih iz Istre – Šavrinije. Ljudje so sicer verjeli v Boga, toda zgodovinske plasti so ohranile vero v nižja bitja – zle sile, zoper katere je bilo treba čarati. In dalje na nekem mestu: Čeprav so vneto molili »Treska in hudega vremena reši nas, o Gospod«, je še moja stara mama do svoje smrti leta 1978 ob hudi uri vedno vrgla trinožnik na sredo dvorišča (ali vile, grablje, nož, kosir, koso, z rezilom navzgor), ker so v njeni zavesti samodejno delovali predkrščanski elementi.

Umetnostni zgodovinar Salvator Žitko je prekrižaril Slovensko Istro po dolgem in počez in jo slikovito opisoval v svojih zapisih naselij:

Istrsko ostenje ali Kraški rob, ki se vleče od doline Glinščice prek Črnega Kala, Podpeči naprej proti Gračišču in Sočergi, se konča v Istri na Hrvaškem. Ta predel Istre je nekaj posebnega - morda celo skrivnostnega. In prav nedaleč od Sočerge se v ostenju pod Velim Badinom skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Tu je še naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja. Spodmolom pravimo tudi »istrijanska uha«, saj naj bi v dolini poslušala kaj se pogovarjajo ljudje.

Istrski spodmoli pri Sočergi
Pripovedka pravi, da je luna tu ulovila volkodlaka. Le-ta je grozil ljudem v dolini, zato ga je obesila na ostenje pred spodmoli. Tako so njegovo stokanje prek odmeva slišali globoko v Istro. Slišali so ga tudi vsi drugi štrigoni in zaradi strahu zapustili Istro...

Polihistor Janez Vajkard Valvazor se je pred stoletji takole lotil praznoverja v Istri (zapis iz Slave Vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor, str. 144) : ...Podeželsko in kmečko ljudstvo v Istri prav trdno veruje, da so čarovniki in čarodeji tisti, ki otrokom pijejo kri. Takemu krvosesu pravijo strigon ali vedavec. Kadar strigon crkne, mislijo, da hodi okrog polnoči po vasi, da trka in kljuka po hišah, a v hiši, kjer je potrkal, da bo v tistih dneh kdo umrl, pravijo kmetje, da ga je strigon požrl. Še hujše je, ker verujejo ti lahkoverni kmetje, da se blodeči strigoni ponoči plazijo k njihovim ženam in z njimi spe, a da pri tem niti besedice ne črhnejo. Skrbi me pa, da pač često, tudi pri vdovah, posebno če so še mlade in lepe, prav mesnati duhovi prav resnično in budno spijo. ….

Polihistor Janez Vajkard Valvasor

He, he, ni kaj, noč je vedno imela svojo moč.

Pogovarjal sem se z možem iz Šukljanov, tako moj prijatelj Dejan, na kar ta opazi, da imam ječmenček na očesu. In pravi: »Lahko ti ga odstranim, če hočeš.« Dejan je nejeverno odvrnil: »Pa daj.« In res mu je možakar zamahnil s srpom pred očmi in nekaj zamrmral. Glej ga zlomka, ječmenček je izginil. Oba še lahko povprašate o tej štoriji pred nekaj leti.

Toliko o štrigah in štrigonih v Istri.

Istrske freske
Zanimiv je podatek, da so do sedaj na področju Istre našli 193 spomenikov, ki so povezani z 59 kulti v antični Istri, med katerimi je tudi Histria terra, boginja domačih tal, ki so jo častili tudi v rimskem času. Rimsko cesarstvo je bilo tolerantno do velikega števila lokalnih kultov, ki so preživeli več sto let in praktično dočakali krščanstvo. O kultih pričajo materialni ostanki: oltarji in plošče, kultne figurice. Veliko avtohtonih ženskih kultov, odkritih na istrskem polotoku, priča o matriarhatu v ilirskem obdobju, ki ga je razbrati tudi v času rimske dominacije. …

V srednjem veku freske niso bile le okras, temveč mnogo več. Nepismenost, pogost pojav v srednjeveški istrski vasi, so blažili s freskami, berilom za nepismene. Vaščan se je čudil podobam Kristusa, Device Marije, Boga, molil pred sliko svetnika, zaščitnika cerkve, župnije in mesta, in se bal grešiti, ker je vedel: čakajo ga prizori iz poslednje sodbe, opomini, ki so jih slikarji strateško postavljali na zahodno steno, na izhodu iz cerkve. Istrske freske so pravzaprav besedila, pretočena v slike, vsebine, razumljive občinstvu, ki jih bere gledajoč.

V Cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah je na freskah prek 200 prizorov iz vsakdanjega in verskega življenja

Različne meje, ista ljubezen.
Ko vas Istra ujame, začara ali očara, spominja pripadnost, ki jo občutite, na starodavno zgodbo zadnjega histrskega kralja Epulona, ta je rajši izbral smrt kot predal Nekzakcij, simbol vsega histrskega, Rimljanom osvajalcem. To je bila prva pisana sled današnje zgodovine, ki pripoveduje o ljubezni nekega naroda do kraja, v katerega je prišel, ga vzljubil in ostal. In to se skozi stoletja ni spremenilo… . »Raje umreti kot popustiti (končát, ne molät), pravimo danes.

No, Jože iz Sočerge je prepričan, da se Nekzacij nahaja na mestu nekdanjega največjega istrskega gradišča Gradec pri sv. Kviriku. Hm, raje diskretno povem ob priliki, kako in zakaj so Rimljani leto pred tem pretkano premagali vojsko Histrov, tako da se je kralj Epulon komajda rešil.

Detajl istrske domačije

Utrinek iz Opatije

Piranska veduta

Tu so se sprehodili različni narodi, običaji, kulture in meje, ostali pa so ljudje, ki ljubijo prav vsak spomin na poti svojih prednikov, pisan, naslikan ali sezidan. Še vedno so zaljubljeni v barve in vonje svojega kraja, razkošne sončne zahode in svitanja, ki jih želijo obdržati. Mogoče jih tudi zato tako nesebično delijo s svojimi gosti. Zares, zgodovina se ponavlja.

Vinko Pisar