Najpomembnejša letnica v zgodovini strunjanske cerkve je 1512. V noči med 14. in 15. avgustom tega leta se je pri vratih stare porušene cerkvice čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria prikazala Marija.
Čuvaj vinograda Peter Zagrebčan je notarju prisegel in izpovedal, da je na ravnici nad vinogradom, last Domenica Spadara, ob petih ponoči (tako se mu zdi) videl pri cerkvici sv. Marije Barcazze nekakšen plamen. Posumil je, da nekdo krade grozdje, zato se je z Janezom Grandijem odpravil tja. "Ko sva se približala na kakih deset korakov, je tam sedela žena v belih oblačilih, s pokrito glavo. Pred vrati cerkvice sem lahko videl samo njen obraz. Ob njej je bil star, bradat mož, oblečen v haljo s kapuco in z veliko prižgano, belo dvoramno svečo v rokah. Žena se je obrnila proti starčku, dvignila dva prsta in rekla: "Joj, kako hudo podrta je moja hiša." Ko sta čuvaja videla vse to, sta se od strahu pognala v beg. Za njima pa je šla svetla luč in Peter je slišal glas: "Ne bežita. Povejta župniku, naj na vsak način poskrbi, da se ta cerkev popravi. Gorje Piranu, če se ne popravi." To sta še slišala in luč je izginila. Drugega ne ve ničesar.
Zgodilo se je nemogoče. Preprosta strunjanska čuvaja vinogradov je obiskala Ona v pravi in izjemni božanski podobi. Že nekaj ur kasneje je o tem govoril ves Piran. Le čemu so si Pirančani zaslužili tak obisk? Mar zaradi potresa, ki je leto prej porušil tudi strunjansko cerkvico? Videnje je sprožilo veliko govoric in razprav v mestu.
Župnik Balsamino je skupaj s podestatom Marcom Navageriom v županovi palači naslednjega dne pred pričami zaslišal še Janeza Grandija, ki je ponovil domala iste besede.
Pritisk na Petra Zagrebčana je bil tako hud, da je ubožec zbolel. Vse skupaj ni dalo miru niti piranskemu župniku Balsaminu Da Pretu, ki se je šele devetega septembra, odločil, da bo izvedel resnico. Zaprosil je podestata (župana) Marca Navageria za dovoljenje, poklical priče, notarja in stopil na dom k Zagrebčanu. Bil je bolehen, toda zdravega duha, poroča notar. Notarski zapis pa je listina, ki je ohranjena in skrbno spravljena v arhivu tržaške škofije.
Po tem dogodku se je cerkev preimenovala v Sveta Marija od Prikazanja (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki se je priljubila vsem, tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem.
Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio narisal na les (okoli 1520) in ta podoba še danes krasi glavni oltar.
Strunjan (ki nosi ime po rimskem posestniku Stroniusu in nikakor po kakšnih strunah) je postal osrednje romarsko središče v Istri, nam pove Kristjan Knez, mlajši zgodovinar iz Strunjana. Vsi, ki so bili kakor koli v stiku z morjem: ribiči, pomorščaki, potniki na morju, so prihajali molit, prosit, se zahvaljevat Mariji. Cerkev je polna votivnih podob, najrazličnejših bolj ali manj kakovostno izdelanih slik, s katerimi so se posamezniki tako ali drugače priporočili Mariji ali pa se ji zahvalili, da so ostali živi po brodolomu, da so čudežno ozdraveli, da niso zboleli, doživeli nesreče...
Ker cerkve s severne strani z morja ni videti, so kasneje na vidno mesto ob robu prepada nad morjem postavili sprva lesen, kasneje kamniti križ. Leta 1921 so postavili velikega cementnega, ki so ga leta 2012 povsem obnovili s kamni.
Leta 2012 so izpeljali svečano počastitev 500-obletnice Marijinega prikazanja.
Viri:
http://www.delo.si/druzba/panorama/in-marija-je-rekla-joj-kako-hudo-podrta-je-moja-hisa_2.html
http://www.parkstrunjan.si/index.php?item=89&page=static
